Rožnata dolina

O študentskem delu in perspektivi bodočih iskalcev zaposlitve razmišljajo štirje mladi: bodoči skladatelj, bodoči ekonomist, študent strojništva ter študentka geografije in slovenistike. Zakaj mladi pristajajo na negotove oblike zaposlitve in kakšnega delovnega okolja ter delodajalca si želijo? Bodo ostali doma ali se zapisali v statistiko pod oznako: beg možganov?

Mladi razmišljajo o razmerah na trgu dela in zaposlovanju. Zakaj sprejemajo negotove oblike zaposlitve ter kakšnega delovnega okolja in delodajalca si želijo?

To je oddaja z vpisno številko 10-05-2020. Tema tokratne diskusije je delo in zaposlovanje. O študentskem delu in perspektivi bodočih iskalcev zaposlitve razmišljajo štirje mladi: bodoča skladatelj in ekonomist, študent strojništva ter študentka geografije in slovenistike. Zakaj mladi sprejemajo negotove oblike zaposlitve ter kakšnega delovnega okolja in delodajalca si želijo? Bodo ostali doma ali se zapisali v statistiko pod oznako: beg možganov? Kakšne oblike zaposlitve si želijo ter ali se kariera in družina izključujeta?

Sogovorniki so:

Jan Štrukelj, študent 2. letnika podiplomskega študija na Ekonomski fakulteti iz Ljubljane. Poteguje se za službo za nedoločen čas, razgovorov pa ni prekinila niti koronakriza. Prihaja iz Zgornje Savinjske doline, v prostem času bere, posluša glasbo in gleda serije. Zanimata ga vesolje in fizika, spremlja medije in je prostovoljec Petke za nasmehe.

“Delodajalci izkoriščajo naše nepoznavanje pravic. Pred sto leti so za te pravice delavci protestirali, celo umirali, potem se je to očitno nekje izgubilo. Nadomeščamo jih s košarami sadja in z novodobnimi bonitetami, ki dolgoročno ne prinašajo zadovoljstva in opevanega ravnovesja med delom in prostim časom. Se pa lahko s košarami sadja hvalimo na Instagramu. Bolj smo usmerjeno v to, kaj bomo lahko pokazali navzven, kot pa v to, kaj je pomembno. Delal sem v podjetju, kjer je bil delovnik dolg tudi 10 ali 12 ur na dan, bilo nas je absolutno premalo v kolektivu, a so za rojstni dan podjetja vsem kupili športne copate. Seveda smo se z njimi vsi fotografirali … Kdo je pa odgovoren za propad med zaposlenimi in delodajalci? Oboji. Delodajalci to izkoriščajo, mi pa bi se za to morali bolj boriti. Mladi gotovo nismo v položaju moči, morala bi nas zaščititi država. To počnejo samo sindikati, ki so zelo omejeni in šibki, napada se jih z vseh strani. Ne razumemo, da sindikati in zadruge delujejo za svoje člane. Sami se ne moremo postaviti proti delodajalcem, je treba sistemsko urediti. Mladi nimamo izkušenj, tu je ta začarani krog. Želimo takojšnjo potrditev; košare sadja in karte za fitnes dobimo takoj. Imamo občutek, da je delodajalcu mar za nas. Mar bi mu moralo biti, da smo dolgoročno zdravi in zadovoljni pri njem. Je pomembneje, da se spodbuja normalni delovnik, normalne odnose med sodelavci, kot pa da se z raznimi ‘fake’ ugodnostmi provocira in naše možgane zadovolji za nekaj sekund.”

Tina Slatnar, 23-letna absolventka dodiplomskega študija geografije in slovenistike. Verjame, da priložnosti za delo so, le poiskati jih je treba. Srčno je naklonjena okoljevarstvu, vrtnarjenju, hribolazenju in branju, poje, se ukvarja s fotografijo in pisanjem. Zanima jo tudi delo z mladimi.

“Ob zaposlitvi mi pade na pamet tudi to, da sem ženska. Verjetno bo na razgovoru hitro vprašanje, kdaj bom načrtovala družino. Je izpostavljeno, mogoče ne neposredno, a veš, kam delodajalec cilja. To je mogoče dodatna ovira, ne razumem, kaj si predstavljajo delodajalci. Super, lahko se vse zaposlimo, a bo šla nataliteta še bolj dol, čeprav je že sicer nizka. Ženska se lahko odloči za karierno pot ali družino, to ni lahka odločitev. In ena in druga pot je lahko velika žrtev. Je veliko služb, ki omogočajo delo na daljavo, celo z drugega konca sveta. Po eni strani je to lahko dobro, ko pa pridemo do kreditov, do tega, da si začneš ustvarjati družino, pa je velikokrat služba za nedoločen čas dober “garant”. Moje stališče je, da je zaposlitev naložba, saj se bom vrnila v službo, pred mano je 40 let delovne dobe. Hkrati to pove veliko o tvojem šefu, kakšne so njegove vrednote, kako je razumevajoč, človeški. Mi, milenijci si želimo, da nas služba izpolnjuje, to mi mora prinašati srečo, veselje. Mogoče pa je služba samo služba. Eni so zelo karierno usmerjeni, kar ni slabo, hkrati pa je za nas milenijce res nepredstavljivo, da bi službo jemali samo kot službo.”

Nejc Filip Svenšek, 20-letni študent strojništva v Mariboru. Je učitelj smučanja in eden od pobudnikov akcije zbiranja smučarskih očal za zdravstvene delavce. Pravi, da so strojniki zelo iskani, bodoči delodajalci jim ponujajo kadrovske štipendije in možnosti pridobivanja izkušenj, najboljše odprtih rok pričakajo tudi v tujini.

“Veliko podjetij nam ponuja kadrovske štipendije, seveda to prinaša dodatne pogoje, da se tam zaposliš ali opravljaš prakso. Študenti to izkoristijo, večina jih že dela in ima zagotovljeno zaposlitev. Kar zadeva slabe delovne pogoje, študenti želimo zaživeti na svoji nogi in sprejemamo manjša plačila, da dobimo vsaj nekaj, sicer ne bi dobili ničesar. Kdo pa bi to moral urediti, je kompleksno vprašanje. Ne poznam odgovora. V prvi vrsti bi morali biti delodajalci uvidevnejši. Na strojniškem področju se moji sovrstniki ravno zato odločajo za zaposlitev v Avstriji. Maribor je le 20 kilometrov od meje, tam so boljša in redna plačila. Doma bi me zadržali z redno zaposlitvijo in primernim plačilom. Če dobiš službo v Sloveniji, mislim, da si kaj lepšega ne moreš zaželeti. Zdaj, ko sem še mlad, do kakšnega tridesetega leta, bi rad preizkusil več služb, si nabral izkušnje. Potem pa bi se nekje zaposlil in tam dočakal upokojitev. To je varnost. Ko si ustvariš družino, je otroku lažje, da ostane na enem mestu, da se mu zaradi zaposlitve staršev ni treba seliti, iskati novih prijateljev. To se mi zdi stresno. Razumem pa, da delodajalec vpraša, kdaj si boš ustvaril družino. Je pa res, da je to intimna stvar in mogoče do tega vprašanja delodajalec nima pravice. Želim si dobrega delodajalca, ki bo razumel moje probleme, me ne bo postavljal pod pritisk, ki bo dovolil, da izrazim svoje ideje.”

Jean Markič, podiplomski študent Kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Je pisec besedil, instrumentalist in skladatelj. Pripoveduje, da za delo skladatelja v Sloveniji tako rekoč ni priložnosti, a se da v glasbi početi marsikaj. Zdaj poučuje klavir po videopovezavi, a dodaja, da je položaj za glasbenike ta hip izjemno negotov. 

“Mislim, da bi morali študenti delati. Seveda toliko, da se lahko še vedno posvetijo svojemu študiju. Najbolj super je, če delaš, kar študiraš. Je pa problem v slovenski zakonodaji, ker te lahko nekdo kot glasbenika zaposli in plačuje pet ali sedem evrov na uro, če pa mi neka godba naroči, naj napišem aranžma in ima kakšen kraj kulturno-umetniško društvo, me ne more plačati. Ne more me zaposliti prek študenta. Na neki način nas sili na temno plat zakona … Problem je tudi, kaj je pošteno plačilo. V gostinstvu vemo, kakšne so cene, v glasbi ne. Lahko dobiš 500 evrov za dve minuti, če si zvezdnik, ali pa cel večer igraš za 50 evrov. Ceno si moraš postaviti sam in se boriti zase. Verjetno pa bom ostal v Sloveniji, všeč mi je kultura. Je pa res, da mora državo kulturo podpirati, če želi, da raste. Če živiš kot glasbenik, nekdo, ki piše glasbo, ne moreš reči, da boš ob sedmih zjutraj vstal in ob treh nehal delati, o tem razmišljati. To počneš ves dan in noč. Moja prihodnost je, da bom samozaposlen in bom počel svoje stvari.”

Kdo, če kdo, v svojem političnem programu nagovarja mlade? Kaj počnejo dijaške in študentske organizacije? O tem razmišljajo trije študenti in polnoletni dijak. Pravijo, da jih politika nagovarja le takrat, ko jih potrebuje, v diskurzu z mladimi pa pogosto uveljavljajo tudi argument moči, češ, ste premladi, da bi razumeli. Mladi si želijo, da bi namesto podcenjevanja in odrivanja prevladala moč argumenta.

Kdo nagovarja ali zastopa mlade volivce? Za kaj se borijo oziroma bi se morali boriti? Kako se upreti politiki, s katero se ne strinjajo?

To je oddaja z vpisno številko 03-05-2020. Na dnevnem redu sta politika in aktivizem. Kdo, če kdo, v svojem političnem programu nagovarja mlade? S čim se ukvarjajo dijaške in študentske organizacije? O tem razmišljajo trije študenti in polnoleten dijak. Pravijo, da jih politika nagovarja le takrat, ko jih potrebuje, v diskurzu z mladimi pa pogosto uveljavljajo tudi argument moči, češ, ste premladi, da bi razumeli. Mladi si želijo, da bi namesto podcenjevanja in odrivanja prevladala moč argumenta. 

Sogovorniki so:  

Klemen Leopold, 26-letni absolvent dentalne medicine v Ljubljani. Lani je bil na medicinski izmenjavi v Ugandi, nekaj časa je preživel tudi v Tanzaniji. Intenzivno spremlja medije in sodeluje na Radiu Študent. 

“Podobno, kot se v prodajni strategiji izkorišča predpona bio ali eko, se v politiki pri omenjanju mladih uporablja besedna zveza: beg možganov. Znebiti se moramo tega, da mladi zapuščajo državo … Potem pa se zatakne. Torej vzpostaviti moramo gospodarstvo, da bodo imeli mladi kje delati. To so prazne floskule, ne vem, ali se kdo lahko kdo počuti neposredno nagovorjenega. Zaradi mobilizacije mladih pri okoljskem gibanju in aktivizmu se sicer vzpostavlja neki dialog, ki pa, mislim, še ni obrodil sadov. Zaradi slabega zagovarjanja predlogov in stališč pa se, tudi mediji in javnost, celotno študentsko organiziranje meče v isti koš: da so to organizacije, ki organizirajo samo zabave, mladi samo pijančujejo, ni jim mar za študij, in to poleg vseh subvencij in ugodnosti! Tako se ne nagovarja resne problematike: če imamo subvencionirano prehrano in vozovnice, še ne pomeni, da normalno živimo.”

Nicoleta Nour, 22-letna študentka mikrobiologije v Ljubljani in aktivistka pri Mladih za podnebno pravičnost. Pred kratkim je na natečaju napisala esej o podnebni krizi, vlogi delavcev in družbe.

“Mladim za podnebno pravičnost v Sloveniji in tujini je uspelo mobilizirati mlade. To se mi zdi čudovito. Potem pa smo dokaj hitro odkrili problem, da se mladih ne jemlje resno. Prišli smo do točke, ko mladi zahtevajo dostojnejše življenje, ne le zase, za druge, ki prihajajo za nami. In takrat smo bili degradirani na manjvredni oziroma nesposobni razumevanja kompleksnosti ekonomskega in političnega sistema, zato nevredni diskurza. Dejansko so se nam vrata diskurzivnega prostora, kjer bi lahko predstavili svoja mnenja, zamisli, potrebe, zaprla. Češ, študenti ste mladi in morate študirati, delati in biti tiho. O mladih se včasih govori, odvisno od nekih trendov, neposredno z mladimi, da nas vprašajo, kaj si želimo in kako to doseči, to je pa še redkeje. Upor? Dober upor ni nujno s telesi na ulici. Dober upor je tudi, da se odločiš, da ne boš kupoval v trgovinah z izkoriščevalskim ozadjem. Ali da se pridružiš zadrugi, ustvariš svoj vrt. Najverjetneje nas bo velika večina parlamentarno dejavnih ljudi ignorirala, ampak če se tak način razmišljanja razširi, je to praksa, ki je več ne moreš ignorirati. Če ne poslušaš danes, ti bo najverjetneje odvzeta ta privilegiranost, da politiki nam ponujajo diskurzivni prostor. Niso tisti, ki vse vodijo in jih moramo poslušati.”

Timotej Klinc, 18-letni dijak I. gimnazije v Celju. Včasih je igral nogomet in nastopal v gledališču, od 8. razreda ga zanima politika. V prostem času bere klasike in filozofe ter posluša jugoslovanski rok iz osemdesetih let.

“Mogoče smo si tu mladi tudi malo sami krivi, ker nismo volilno telo, ki bi se redno udeleževalo volitev. Seveda, če nisi sigurna baza, te tudi nagovarjali ne bodo. Je bolj smiselno nagovarjati upokojence in druge starostne skupine. Kosovel je nekoč rekel, da bi rad mladim predal svojo misel, ker so naše misli čiste in dotaknjene od srebrne rose mladosti. Res je, smo čista skupina, ki je življenje še ni tako prizadelo, da lahko gledamo na stvari z druge perspektive. Lahko bi bili zelo pomemben dejavnik pri odločanju, a nismo dovolj dejavni. Kdo je kriv, ne vem. Mogoče to privlečemo od doma, kjer slišimo: politika je slaba, politiki kradejo. Ali pa dvojnost politike. To sem izkusil z maturo. Ko so bili mirni časi, so govorili: dajmo mladim besedo. Zdaj, ko smo imeli svoje mnenje, ki ni bilo v skladu z vodilnim, pa smo nenadoma postali skupina, ki se brez veze oglaša in nasprotuje stroki. Naše mnenje je bilo primerjano z mnenjem tistih, ki so proti cepljenju. Ta dvojnost te potem prizemlji, da mogoče si nekateri ne želijo mnenja mladih. Mislim pa, da sem v zadnjem mesecu začutil, da je še nekaj uporniškega duha v nas. Izvedba mature je ena najpomembnejših tem, ki je bila na dijaški organizaciji v zadnjih letih, verjetno v zgodovini. Ko bi se najbolj potrebovalo Dijaško organizacijo Slovenije. Že prej smo govorili o maturi, zdaj, ko se je pokazal čas, kaj s tem narediti, se je molčalo. Prej se je veliko govorilo, ko je prišel čas, da bi se nekaj zgodilo, pa žal ni bilo iskrice, ki bi to prižgala.”

Nomi Hrast, 20-letna študentka ekonomije v Mariboru. Je članica študentskega sveta, dejavna je bila v Dijaški organizaciji Slovenije in v Študentski organizaciji Slovenije, zdaj je del komisije za mladinska vprašanja na Uradu za kulturo in mladino na Mestni občini Maribor.

“Velikokrat nas nagovorijo, ko nas potrebujejo. Ko mi potrebujemo njih, smo pogosto neuslišani. Naše mnenje takrat ni tako pomembno, mladi nenadoma nimamo dovolj izkušenj in znanja. Ko nas spodbujajo, naj gremo pri mladih letih v politiko, pa imamo dovolj znanja! Če gledam svoje vrstnike, sta samo dve možnosti: nekateri so zelo dejavni, drugi zelo pasivni. Redko najdeš mladega, ki je ubral vmesno pot. Redko smo se morali postaviti sami zase, mogoče je bilo veliko stvari prinesenih do nas, nam danih v zibelko, v roke. Odziv učiteljev in šole na to, da sem se v dijaški organizaciji borila za dijaške pravice, je bil, da to res ni pomembno. Zato mogoče želijo mladi ostati tiho, pasivni, saj mislijo, da bodo lažje prišli skozi življenje. V prvem letniku srednje šole sem pripravila inovativen predlog za nov predmet, ki bi ga lahko uvedli v gimnazijah, mladim bi pomagal pri karierni orientaciji, da bi se lažje spopadali z izzivi v življenju. Naloga je dobila zlato priznanje na državnem srečanju raziskovalcev Slovenije. Poslala sem ga na Urad za mladino, odgovor je bil, da je super zadeva, a žal ne koristi v tem hipu. Mislila sem si, zakaj pa sploh to delam? Zakaj sem zapravila toliko tednov za raziskovanje? Upam, da bomo ugotovili, da se moramo boriti za to, kar si želimo, kar nam na neki način pripada.”

S kakšnimi izzivi in stiskami se soočajo maturanti? Kaj pravijo na očitke, da imajo zdaj več časa kot prej, saj nimajo družabnega življenja? Kaj pa na provokacije, da se želijo izogniti maturi? Sogovorniki so Oskar Ban Brejc, Doroteja Čeh, Gloria Džankić in Pavla Novak.

Štirje maturanti govorijo in pišejo o izvedbi letošnje mature. Jo prilagoditi, izvesti v celoti ali odpovedati? Kako se počuti generacija, ki se na maturo pripravlja od doma?

To je oddaja z vpisno številko 26-04-2020. Maturanti bodo najverjetneje ostali brez maturantskega plesa, matura pa, kot kaže, ostaja. Knjižnice in dijaški domovi so zaprti, javnega potniškega prometa ni, dijaki so ostali brez možnosti, da učitelja pocukajo za rokav ali v razredu zastavijo dodatno vprašanje. Šalijo se, da so vsaj na maturitetni esej dobro pripravljeni, saj pišejo protestna pisma in apele pristojnim institucijam, naj maturo prilagodijo ali odpovejo. Poudarjajo, da so odgovori odločevalcev birokratski in premalo konkretni. Položaj jih bolj kot na Cankarjevo delo Hlapci spominja na njegovo komedijo Za narodov blagor. S kakšnimi izzivi in stiskami se torej spopadajo maturanti? Kaj pravijo na očitke, da imajo zdaj več časa kot prej, saj nimajo družabnega življenja? Kaj pa na provokacije, da se želijo izogniti maturi? 

Sogovorniki so:

Oskar Ban Brejc, dijak Gimnazije Poljane in eden od štirih avtorjev medijsko izpostavljenega pisma maturantov, v katerem so se zavzeli za prilagoditev pisanja splošne mature. Zanimata ga film in filozofija, o teh temah tudi piše, študiral bo filozofijo. 

“To, kar me najbolj frustrira, je ta povsem kafkovski boj z oblastjo na tej točki. Ne samo, da smo skoraj vsi enotni, da matura ne more biti izpeljana normalno. Povsod drugje, v vseh državah okoli nas, se dogajajo neke prilagoditve, a direktorica pravi, da je matura protipotresno zgrajena stavba. To je hec … Koronavirus ni potres, je, ne vem, pristanek Marsovcev. Matura ni protipotresna stavba, ampak je strašansko okostenela stavba, ki je ne morejo spremeniti, ker nimajo boljše alternative. Kot da so pozabili, da smo stari 18, 19 let. Te primerjave mature z vojsko v izrednih razmerah … Uporabljajo tudi besedo kohorte … Ne vem, zakaj ta vojaški podtekst v tem, kar govori direktorica. Tudi to, da so pobude za spremembo mature kot pobude k temu, da bi cepljenje postalo neobvezno. To je hec, to je pokroviteljski odnos, za katerega si želimo, da ga ne bi bilo. Maturo bi prej kot s Hlapci primerjal z delom Za narodovo blagor, v tej komediji gre prav za frazerstvo politikov, ki trdijo, da vse delajo za narodov blagor. Kot govorijo pristojni, da delajo nam v dobro.”

Doroteja Čeh, dijakinja III. gimnazije Maribor, smer Predšolska vzgoja. Že v osnovni šoli je začela prostovoljno delo v vrtcu, tudi za nadaljevanje svojega srednješolskega izobraževanja je izbrala Pedagoško fakulteto v Mariboru. V prostem času rada bere ali se odpravi na potep s kolesom, saj tako lažje pozabi na vsakodnevne skrbi. 

“Marsikdo potrebuje več časa, da predela snov in naloge, ki jih dobimo od profesorjev. Že da v učbeniku sam poiščeš snov, vzame nekaj časa … V zakup moramo vzeti, da je marsikateri dijak prevzel kako starševsko vlogo, saj ima mlajše brate ali sestre, starši pa delajo. Ali pa jim samo pomagajo doma. Čas se hitro zgubi in ne drži, da ga ostane dovolj, da se sami pripravimo na maturo. Tudi sama včasih kuham in se zraven še učim … Nimamo stikov, vsaj ob koncu tedna smo se odklopili od šole, se dobili na pijači, šli v kino. Zdaj tega ni. In dvomim, da lahko kdo čisto odklopi, kar se dogaja. Trudimo se, da bi bili slišani, da bi drugi  razumeli, da so resne stiske, da ni to ‘šlepanje’, izogibanje maturi. S komer koli od maturantov se boste pogovarjali, vsi so za to, da se matura ne izvede ali se izvede v spremenjeni obliki. Nekaj mora biti na tem, v vsakem se nekaj kopiči, kar bi moralo biti slišano.” 

Pavla Novak, dijakinja Gimnazije Bežigrad, ki je na pristojne prav tako naslovila pismo o spremembi opravljanja mature. Zanima jo matematika, zato se je odločila za študij finančne matematike. Nekoč si želi nadaljevati izobraževanje v Ameriki, a znanje prinesti nazaj v Slovenijo. Pravi, da skuša biti družbeno angažirana, saj meni, da mora vsaka generacija prispevati svoj delež k oblikovanju sveta.

“Na pismo nisem dobila odgovora … Rada bi poudarila, da tudi pri sebi vidim, da porabim trikrat več časa za snov, ki bi jo predelali v 45 minutah z učiteljem. Skrbi nas, kako bomo pripravljeni, kako bo sploh varno izvedena matura. Vemo, da je pomanjkanje zaščitne opreme. Vemo, da nimamo enakih pogojev, in tudi, če nas zdaj pošljejo za en mesec v šolo, ne bomo enako pripravljeni. Jezni smo, da nas nihče ne posluša, da nam nihče ne odgovarja na ta naša pisma, gre za nas, dijake četrtih letnikov, mi bomo verjetno morali čez dva tedna v šolo, mi bomo morali pisati maturo čez en mesec. Mi smo se štiri leta pripravljali na to, zavedali smo se, da nas to čaka na koncu srednje šole. Nismo pa vedeli, da nas bosta čakala tudi pandemija, življenje v karanteni …”

Gloria Džankić, dijakinja II. gimnazije Maribor. V prostem času veliko piše, najraje poezijo. Raziskuje področje literature, prav tako obiskuje literarno delavnico II. gimnazije pod vodstvom pesnice Nine Medved. Zanimajo jo psihologija, mednarodni odnosi in glasba iz sedemdesetih let. Pogosto zaide v Dramo, SNG Maribor. 

“Ves čas sem s polovico svoje koncentracije na družabnih omrežjih, saj pričakujem novice o maturi in stanju pandemije. To je velik problem, ker ves čas prelagam obveznosti na pozneje in včasih se zgodi, da ne naredim toliko, kot sem si zadala. Že ta distopična pozitiva se mi zdi popolnoma napačen pristop, z entuziastičnim glasom ves čas poudarjajo, da matura bo, kot da imamo vsi enake in idealne pogoje. Sem tudi del rizične skupine, imam diabetes tipa 1 in me tudi to skrbi. Zelo neprimerna se mi zdi tudi izjava, naj se vendarle učimo, saj lahko iz osebnih izkušenj povem, da se vsi učimo ves čas, da je to rdeča nit naših dni.”

 

Ker se pogovarjamo in študiramo na daljavo, lahko tudi izobraževalni sistem opazujemo in ocenjujemo z distance. Z dvema dijakoma in dvema študentoma razpravljamo o trenutnem položaju, o fleksibilnosti šolskega sistema, negotovosti, v kateri so se znašli, in sistemu nasploh.

Je izobraževalni sistem dovolj odprt in prilagodljiv? Se učimo za papir ali za življenje? Kdo v njem prosperira in kdo propade? O odnosu do znanja in učiteljev debatiramo s študenti in dijaki

To je oddaja z vpisno številko 19-04-2020. Ker se pogovarjamo in študiramo na daljavo, lahko tudi izobraževalni sistem opazujemo in ocenjujemo z distance. Z dvema dijakoma in dvema študentoma razpravljamo o trenutnem položaju, o fleksibilnosti šolskega sistema, negotovosti, v kateri so se znašli, in sistemu nasploh. Vzgaja kritične posameznike, jih uči za življenje ali samo za oceno na papirju?

Sogovorniki so: 

Zala Gajser, 22-letna študentka smeri International Business na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Prvi semester je preživela na izmenjavi v Oslu, drugega delno v Sankt Peterburgu. Zaradi koronavirusa se je morala predčasno vrniti domov, zdaj nadaljuje študij na daljavo po ruskem programu. Pravi, da je v mednarodnem okolju spoznala kar nekaj različnih izobraževalnih sistemov in pristopov. 

“Mislim, da bi morali profesorji pokazati človeškost in vprašati, kako smo, kako bi lahko izboljšali stvari. Tudi sicer manjka za las bolj neformalen odnos. Zdaj ko je šola oziroma faks vstopil v tvojo sobo, je v neposredni bližini, je to še bolj očitno. V Oslu me je najbolj navdušila ta dobra mera neformalnosti: profesorje pokličeš po prvem imenu. To je res malenkost, a razbremeni razred, je veliko več diskusije. Če primerjam, pa lahko s ponosom rečem, da je naš izobraževalni sistem bolj podoben norveškemu kot ruskemu.”

Vid Palčnik, 18-letni dijak Srednje šole za strojništvo, mehatroniko in medije v Celju. Izobražuje se na smeri Medijski tehnik. Prihaja iz Gorice pri Slivnici, pravi, da je kleni Kozjanec. Poudarja, da je sistem šol in podružničnih šol v Sloveniji dober, saj se lahko izobražuješ v svojem lokalnem okolju. Zanimata ga politika in dramska igra, rad ima šansone in interpretira Iztoka Mlakarja.

“Položaj je zelo poseben, verjetno bomo lahko svojim vnukom čez nekaj desetletij napletali dobre zgodbe. Tudi profesorji, imam občutek, ne vedo, kaj se bo zgodilo. Držimo se reka: ‘Ravnajmo se, kot da bo sto let mir, a morda že jutri vojna.’ Pripravljeni moramo biti na vse. Je pa srednja šola verjetno še zadnji mehurček, kjer je neki družinski, mehak odnos. Ne povsod, a vsaj v mojem primeru ga uživamo. Ni neke agresije, je še varno zavetje pred fakulteto. Seveda je odvisno od profesorjev. Veliko raje imaš tistega, ki te nagovori z živijo, dragi moji, ali pa celo ljubčki moji, ne pa z neko formalnostjo, na primer pozdravljeni.”

Kaja Pučko, 18-letna gimnazijka in predsednica dijaške skupnosti III. gimnazije Maribor. Po koncu srednje šole bo študirala matematiko, sošolcem že zdaj z veseljem dodatno razlaga snov. Trenira karate, v prostem času igra družabne igre in posluša glasbo. 

“Ne vemo, kako bo z maturo. Vsak dan se pogovarjamo: bo ali ne bo? Odločili smo se, da se učimo, kot da bo. Že tako je vse skupaj stresno … Moram pa omeniti našo ravnateljico, ki nam vsak konec tedna pošlje lepa sporočila, polna optimizma in dobre volje, piše, da nas pogreša. To je tisto, kar zdaj potrebujemo dijaki. Matura v osnovi ni slaba ideja, ker ponovimo štiri leta učenja. Je pa res problem, da je snov preobsežna, zahteva se preveč podrobno znanje. Morali bi usvojiti bolj splošno in življenjsko znanje. Tudi esej zahteva malo mero kreativnosti.”

Danijel Konestabo, 24-letni absolvent italijanistike. Je pripadnik italijanske narodne skupnosti v slovenski Istri, igra v gledališki skupini italijanske skupnosti Giuseppa Tartinija iz Pirana. Rad bere romane in gleda serije, najraje kriminalke.

“Obštudijske dejavnosti so smiselne dopolnitve programa. Akademski uspeh pa gotovo uživajo tisti, ki se dobro in pridno učijo, ne sprašujejo preveč. Glede kritičnega mišljenja in diskusije pa prosperirajo tisti, ki so bolj umetniški, ki znajo govoriti. Neke vrste svobode imamo, določeni profesorji spodbujajo diskusijo, jim je všeč, da podamo svoje mnenje. Drugim ni do tega oziroma ne razumejo drugačnega mnenja. Kar zadeva izobraževanje, nisem svoboden v zadostni meri, zunaj njega pa sem Danijel: imam svoje misli in svoj pogled na določene tematike.”

S študenti in dijaki se pogovarjamo o bivanjskem oziroma eksistencialnem položaju, ki je v zadnjih tednih za marsikoga postal (še bolj) problematičen. Kakšne so razmere na nepremičninskem trgu za mlade, kako, če, jim pomaga država? Se res pozno osamosvojimo? Sogovorniki so: Vida Jocif, Anej Irgolič, Jan Kozoderc in Gregor Benčina.

Kdaj si samostojen: ko študiraš v drugem mestu, ko imaš ločen vhod ali nadstropje? Svoje stanovanje? Je selitev enako osamosvojitev?

To je oddaja z vpisno številko 12-04-2020. S študenti in dijaki se pogovarjamo o bivanjskem oziroma eksistencialnem položaju, ki je v zadnjih tednih za marsikoga postal (še bolj) problematičen. To je odlična priložnost za premislek o bivanju. Kakšne so razmere na nepremičninskem trgu za mlade, kako, če, jim pomaga država? Se res pozno osamosvojimo? 

Sogovorniki so: 

Vida Jocif, študentka umetnostne zgodovine in anglistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Živi v privatnem najemniškem stanovanju, sobo si deli s sestro, v stanovanju sta še dve sostanovalki in njen pes. Pretežno se preživlja sama, kot študentka redno opravlja tri različna študentska dela. Pravi, da so cimri in prijatelji pomemben podporni sistem, med njimi vlada solidarnost.

“Saj veste, ta famozni študentski dodatek, ki naj bi ga dobili nakazanega … Vsi moji prijatelji vedo, da se sama preživljam in sta mi dva, ne da bi vedela drug za drugega, pisala, da mi z veseljem odstopita svoj dodatek, saj sta se vrnila domov. Bila sem presrečna in seveda rekla, naj denar obdržita, da bomo že. Vem pa, da lahko računam na prijatelje in to je največ vredno.” 

Anej Irgolič, študent prava na Pravni fakulteti v Mariboru. Igral je v mladinskem filmu Gremo mi po svoje, a še nikoli ni živel drugje kot doma. Zanimajo ga kultura, film, izobraževanje, politika in gospodarstvo.

“Mladi smo na tem nepremičninskem trgu kot pešci na obvoznici v času jutranje konice … Marsikdo bo verjetno rekel: ja, slovenska mladina se prepozno osamosvoji. Češ, ker so mladi doma, ustvarjamo mamine sinčke, lene ljudi ali celo kopijo iste generacije. Mislim, da je stanovanjska eksistenca le del osamosvojitve. Tisti, ki nismo šli študirat drugam, morda nam bo res čez čas žal, a ravno to, da greš živet v tuje mesto, ti lahko daje občutek lažne osamosvojitve. Da se preseliš, je dober korak do osamosvojitve, ni pa tista pika na i.”

Jan Kozoderc, študent Ekonomske fakultete v Ljubljani, smer Denar in finance. Iz ljubljanskega študentskega doma na Litostrojski cesti se je vrnil v družinsko hišo v Rače. Zanimata ga politika in svetovno gospodarstvo, veliko potuje in se ukvarja s športom. Pravi, da je doma lepo, a se spet počuti kot srednješolec.

“Tudi če niso starši helikopterski starši, je neki občutek nadzora, ni tiste svobode kot prej, ko si živel zase. Je pa prizidek doma najlažji način do lastniškega stanovanja ali hiše. Nemestne občine morajo mladim ponuditi nekaj drugega. Občina Rače vsakemu dijaku in študentu, ne glede na povprečje, letnik rojstva ali kje študira, mesečno nakaže 50 evrov za šolanje. Tudi s takšnimi ukrepi se občina širi.”

Gregor Benčina, študent elektrotehnike na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Živi v dijaškem domu Vič, poje v fakultetnem pevskem zboru, v prostem času pa ustvarja na področju lesarstva, mehanike in elektronike. Z zaprtjem dijaškega doma se je vrnil v Koper k družini. Pravi, da selitev od staršev okoli tridesetega leta nikakor ni prepozna. 

“Večina dijakov se odloči za študij, kar pomeni tri leta, štiri, če kaj ponavljamo. Magisterij vzame še dve leti. Če računamo, da se moramo še zaposliti, da potem kaj privarčujemo. No, v resnici nam ne preostane drugega, kot da živimo pri starših. Pomoči od države v povezavi s stanovanjsko problematiko že med študijem po mojem mnenju ni.” 

O čem razmišljajo mladi? Kako živijo? Kako preživijo? Kdo jih nagovarja in kdo ignorira? S študenti in dijaki razpravljamo o življenju v rožnati dolini.