V središču naše zgodbe je še naprej 50-letni Siniša Marinković, slikopleskar iz Bosne in Hercegovine, ki ga je v Slovenijo kot tisoče drugih delavcev z juga prineslo iskanje dela. V dobrem desetletju se je zaradi nepoštenih delodajalcev, nesrečnih okoliščin in malo tudi lastne naivnosti, resno poškodovan znašel na robu preživetja. V Siniševi zgodbi lahko prepoznamo vzorec. Mali človek, nepoučen, a ponosen … Ki slej kot prej pristane v birokratskih mlinih in pogostokrat tudi na vajetih delodajalcev. Nekateri so dobri, še več je slabih. Dokler ga sistem ne prežveči, da naposled pristane na robu. A da bi ta vzorec razumeli, moramo tja, kjer se začne plesti. Kjer se takšen človek stke. Iz niti okolja, družine, države, ki jim pripada, torej. Zato gremo proti jugovzhodu, v Bosno in Hercegovino. Natančneje, na njen revni vzhod, ki ga je razvoj prezrl. V Šekovićih se pogovarjamo z domačini, spoznamo Siniševo hčero Gorano in se čez planine odpeljemo do Sarajeva, kjer tudi ni zaznati pretiranega optimizma, le potrditev, zakaj iz države revežev, starcev in nezaposlenih ljudje bežijo proti Sloveniji in naprej proti Nemčiji. Četudi se zavedajo, da je veliko možnosti, da bodo tudi v Evropi razočarani ...

Raziskovalna zgodba Siniševo delo je več mesecev nastajala v redakciji Vala 202, pripovedujeta Maja Ratej in Luka Hvalc.