Nemškega nobelovca Thomasa Manna pri nas kar dobro poznamo. Ker je namreč mož že zaživa veljal za nespornega klasika zahodne književnosti, smo prevode njegovih del dobivali bolj ali manj sproti, brez pregovornega slovenskega večdesetletnega zamudništva. In vendar je očitno, da ni vse Mannovo pisanje na Slovenskem padlo na enako plodna tla; še zlasti njegov zadnji roman, Izpovedi bleferja Felixa Krulla, je dolgo ostajal v senci Buddenbrookovih, Čarobne gore, Smrti v Benetkah in pisateljevih drugih del. A ta relativna brezbrižnost naše bralske javnosti do bržčas najbolj komične stvaritve v Mannovem opusu morda ni bila povsem upravičena in zdaj imamo priložnost za nekakšen popravni izpit; v kontekstu Klasične Beletrine, ambicioznega založniškega projekta, ki naj bi nas v naslednjih letih oskrbel z nizom bodisi povsem novih bodisi osveženih prevodov nekaterih ključnih del iz zakladnice svetovnega kanona, je namreč pred nedavnim izšel prav nov prevod »Felixa Krulla«, za katerega je poskrbela Mojca Kranjc. Zakaj si torej Mannov v splošnem le malo znani, pikareskni roman o prenarejevalcu, prevarantu in bleferju zasluži, da ga naposled prištejemo med polnokrvne klasike, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Mojco Kranjc. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva

Dolgo zapostavljani komični roman nemškega nobelovca, ki pa bi si zaslužil, da v njem naposled prepoznamo polnokrvno klasiko

Nemškega nobelovca Thomasa Manna pri nas kar dobro poznamo. Ker je namreč mož že zaživa veljal za nespornega klasika zahodne književnosti, smo prevode njegovih del dobivali bolj ali manj sproti, brez pregovornega slovenskega večdesetletnega zamudništva. In vendar je očitno, da ni vse Mannovo pisanje na Slovenskem padlo na enako plodna tla; še zlasti njegov zadnji roman, Izpovedi bleferja Felixa Krulla, je dolgo ostajal v senci Buddenbrookovih, Čarobne gore, Smrti v Benetkah in pisateljevih drugih del. A ta relativna brezbrižnost naše bralske javnosti do bržčas najbolj komične stvaritve v Mannovem opusu morda ni bila povsem upravičena in zdaj imamo priložnost za nekakšen popravni izpit; v kontekstu Klasične Beletrine, ambicioznega založniškega projekta, ki naj bi nas v naslednjih letih oskrbel z nizom bodisi povsem novih bodisi osveženih prevodov nekaterih ključnih del iz zakladnice svetovnega kanona, je namreč pred nedavnim izšel prav nov prevod »Felixa Krulla«, za katerega je poskrbela Mojca Kranjc. Zakaj si torej Mannov v splošnem le malo znani, pikareskni roman o prenarejevalcu, prevarantu in bleferju zasluži, da ga naposled prištejemo med polnokrvne klasike, preverjamo v tokratnem Sobotnem branju, ko pred mikrofonom gostimo prav Mojco Kranjc.