Ne o olimpijskih igrah temveč o zadnjih anonimnih pismih iz Slovenski obveščevalno-varnostne agencije tokrat govorita Delova politična komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš. Kaj anonimka lahko pove o tem, kaj se dogaja v pomembnem delu državnega sistema? Turbulence, ki so jih povzročala anonimna pisma, so običajno prihajale, da bi obelodanile odnos med vlado in relevantno opozicijo, torej SDS. Ko je bila SDS v vladi, pa so bile običajno tako rekoč narejene po njenem nareku, pove Markeš in doda, da bi sicer bilo treba vreči v koš. »Ko slišim o aferah v vojski, na policiji, v Sovi, ki spominjajo na Jamesa Bonda, se mi izpiše na radarju SDS, Janez Janša. Morda mu delam krivico, a veliki hobotnični konstrukti so pokazali prav to.« Je pa treba vedeti, da se v takšnih pismih skrivajo le elementi resnic, predvsem pa je v njih veliko laži. Pri tem sodelujejo tudi posamezni medijski kanali, ki jih izkoristijo za politične namene. »Sama politična praksa nas poučuje, da je anonimnost posegla globoko v temelje politične kulture, ki je pravzaprav nimamo,« še doda Markeš. V Sloveniji je problem tudi v tem, da ljudi sistemsko napotujemo k anonimnosti. Ne nazadnje na policijskih avtomobilih piše »anonimni klic«, prijatelj pa prijatelja anonimno prijavi. Markeš meni, da gre pri tem za razpihovanje navad, ki niso najboljše: potrebno je razmisliti, v katerih primerih je anonimka smiselna, potrebna, v katerih pa privzgaja napačne družbene navade.