Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš tokrat razpravljata o odkritju spomenika vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanimi žrtvami na Kongresnem trgu v Ljubljani. Smo s spravo bližje ali še bolj oddaljeni kot leta 1990, ko je bila v Kočevskem Rogu prva spravna manifestacija? Leta 1990 je bila storjena napaka že s tem, da sta se spravljala predsednik države in ljubljanski nadškof, meni Markeš. »Je bil nadškof mogoče vodja vojaške skupine, ki se spravlja?« Zdajšnji spomenik bi moral biti v ideji postavljen kot obelisk, da bi se dvigal v nebo in zanikal osebno noto dogajanja, ki je bilo objektivno (politično ali ideološko) videti razdeljeno. To je bila ideja Spomenke Hribar, ki jo je postavila leta 1983 v eseju Kriva in greh. Ljudje se v življenju znajdemo v tragičnih zgodbah, podobno kot se liki v grških tragedijah, in naenkrat ugotovimo, da smo krivi za nekaj, česar nismo zagrešili. Smo torej popolnoma nedolžni, a ko v nas projicirajo objektivne zgodovinske dogodke pademo v matrico krivde. Markeš ob tem izpostavi tudi neinformiranost v tistem času, saj ni bilo interneta, da bi ljudje lahko delali primerjave ali ocene, ampak se je bilo treba zanesti na ljudi, ki jim verjameš. Ljudje so se bodisi odločali bodisi so »padli« v odločitve, ki niso bile njihove. In potem se je zgodilo, kar se je zgodilo. Pravzaprav to ni spomenik sprave, ampak je dejansko to, kar pravi zakon - spomenik žrtvam vojne. Se pravi, da je država svojo dolžnost na klavrn način opravila, pri spravi pa je zanesljivo nismo.