Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš danes razpravljata o fenomenu slovenskega navijaštva ob zgodovinskem uspehu košarkarske rezprezentance, ki je v Instanbulu osvojila naslov evropskega prvaka. »Nekaj mora biti narobe, če šport pri ljudeh precej bolj odzvanja kot sistemi družbenega smisla ali pa religija. Tudi religija nima takšne vloge, kot jo ima šport,« meni Markeš. »V zadnjih 20 letih sem gledal štiri košarkarske tekme in vse so bile v zadnjem tednu. Resnično sem užival,« pove Markeš. Da ima osvojitev evropskega prvaka tako močan vpliv, da pritegne v deževnem dnevu v proslavljanje več ljudi kot osamosvojitev, govori samo zase. Kako je to mogoče? Na kateri iluziji stoji nacionalni ponos? Ker košarka je vendarle igra za žogo. Naenkrat se zgodi nevidna avtoriteta - avtoriteta športa in pa predvsem uspeha. To je avtoriteta uspeha. Nič ni bolj uspešnega kot sam uspeh. Nepomembno je, ali je nek tim zmagal v košarki ali nogometu, samo da bi dobil zadostno identifikacijo javnosti s tem uspehom. Tukaj je upanje in organizacija kolektivnega ponosa. To se je zgodilo povsem spontano, mimo vseh racionalnih mehanizmov. Celo gospodarstvo se je zganilo in organiziralo več letal naenkrat. »Jaz sem bil na Kongresnem trgu in se je zgodilo nekaj neprijetnega,« pove Žerdin. Ministrici za izobraževanje, znanost in šport so žvižgali. Izžvižgali so celo ljubljanskega župana, ki se je nato relativno dobro znašel in rekel, da je pivo zastonj. Potem so mu začeli pa ploskati. Kontrast med vero v uspeh in nezaupanjem inštituciji (župansko ali ministrsko) je bil zelo izrazit.