»Odločitev Evropske komisije, da rumeno luč začne prelivati v zeleno za prijateljsko republiko Hrvaško, politično vodstvo Republike Slovenije spravlja v jezo,« uvodoma pojasni Ali Žerdin ter doda, da je nekaj razlogov za to, da komisija pri vsem tem ravna čudaško. »Predvsem v perspektivi slovenskih poslancev, da se nikamor ne mudi ter naj to temo vržejo na naslednjo komisijo,« mu pritrdi komentator Janez Markeš. Komisija je v zadnjih izdihljajih Junckerjevega predsedovanja potrdila, da je Hrvaška pripravljena za vstop v schengen. Problem razmejitve v Piranskem zalivu kljub temu ostaja odprt na enkrat način. Že res, da se naslavlja na argument, da ima Hrvaška težave z vladavino prava ter zaradi tega ne sodi v schengensko območje. Pri schengnu gre vendarle predvsem za to, ali je država zmožna svoje meje upravljati na način, ki je z zapletenimi in obsežnimi sporazumi določen. »Geografska razmejitev Hrvaške in Bosne in Hercegovine pa je prvič takšna, da je meja zelo dolga, ter drugič, da je znaten del meje na manj naseljenih območjih. Zaradi same narave meje pa je ta toliko težje obvladljiva,« nadaljuje Žerdin. Tehnični vidik tu ni tako nepomemben, vendar komisije to ni prepričalo. »V interesu Slovenije je, da se meja premakne nižje, saj bi se tako pretočnost meja razbremenila,« pojasni Markeš ter doda, da je vladavina prava še pomembnejša kot pretočnost. Če obstaja neka pozitivna sodba je namreč na vladavini prava, da se sodba tudi udejanji. To pa odpira naslednje vprašanje, ne samo to, koliko teže ima Slovenija, temveč tudi ali Evropo konstituira politična korupcija. Če je temu tako, pa se nadaljnje sprašujemo, kakšne varovalke ima Slovenija, da zavaruje svojo suverenost ter avtonomnost.