Najprej se je zgodilo to, kar se zgodi skoraj v vsaki vojni. Zmanjkalo je vojakov. Na bojiščih zmanjka vojakov, ker jih določeno število nasprotnik vedno pobije ali pa rani do te mere, da ne morejo več čemeti v jarkih. Potrem gredo gospodarji vojne v novo nabirko. Od nekdaj je tako in kot poroča slovenska ljudska pesem, so se na vojsko novi naborniki odpravljali s pušeljcem in upanjem, da se bodo vrnili čez dolgih sedem let. Po navadi se niso, ampak to je že neka druga zgodba.

Gremo v Rusijo. Tam se je v prejšnjih dneh začela zanimiva kampanja, ko naborniki sežigajo naborne centre. In to ne iz nekega vzvišenega, mirovniškega, protivojnega razloga, ampak za požari stoji povsem prozaični razlog. Večina naborniške dokumentacije je v Rusiji še vedno analogne, kar pomeni, da so podatki za vpoklic napisani oziroma natiskani na papirju in požar nabornega centra jih nepovratno izbriše. Torej je nabornik na tak radikalen način rešen odhoda na ukrajinsko fronto.

Ob tem, pa opazujemo še drug fenomen, ki je še bolj preprost kot naborniško piromanstvo. Potencialni naborniki množično bežijo iz Rusije in iščejo zatočišče v državah, kjer jih nabor ne more doseči. Vse sosednje države se srečujejo s kolonami na mejah in skrajno absurdno, ne pa nemogoče bi recimo bilo, da bi Ukrajina odprla svoje meje za nabornike, ki hočejo pobegniti pred naborom, pa bi se v Ukrajino zateklo na tisoče Rusov, ki se hočejo izogniti ukrajinski fronti.

Tretji, tudi zanimiv element pa je naborniški kaos, ker se je Rusija – kot njena velika imperialistična vzornica Amerika – zanašala na profesionalno vojsko. Te pa je, kot rečeno zmanjkalo, a naborni postopki so se izkazali za nepopolne, skorumpirane, nenatančne in slabo organizirane.

Ampak vse to je le prepotreben uvod h osrednjemu premisleku: "Čemu Rusi nočejo na fronto?"

Vsi elementi, ki so stoletja zagotavljali neprekinjen dotoka človeških življenj, so na mestu: "Mati domovina so ogroženi, nacizem ponovno dviga glavo, zahodni svet je krivičen in agresiven, braniti moramo svoje interese, svoj način življenja in svojo vlogo v svetu,  predvsem pa svojo manjšino v tuji državi …"

Ob tem pa velja, sicer v manjši meri kot za časa vpoklica v prvo svetovno vojno, tudi še vedno nekaj srednjeveškega sentimenta, ko je treba korakati zaradi tega, ker so neverniki užalili malo patriarha, malo pa cesarja.

Ampak letos te klasične postavke ne delujejo in priča smo zgodovinsko prelomnemu trenutku, ko se državljani nočejo odzvati pozivu države za odhod na fronto.

Za bolj plastično iskanje razlogov si poglejmo hipotetično možnost … Če bi Hrvaška napadla Slovenijo, bi slovenski naborniki brez dvoma srčno branili svoja ognjišča. Kot je bilo že dokazano. Če pa bi se slovenske oblasti odločile napasti Hrvaško in opraviti vpoklic, bi imeli enako situacijo, kot jo imamo danes v Rusiji – na drugi strani pa bi se v primeru napada na Slovenijo naboru izmikali Hrvati. Kar v obeh primerih pomeni, da bi bile vojne med sosedama bolj klavrne, da ne napišemo tragikomične. Da ne govorimo na pamet, se spomnimo reakcij javnosti ob sezonskih napovedih domoljubnih krogov po ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka …

Drugače kot zaradi premika v čutenju nabornikov do vojne same si takšnega fenomena, kot mu sledimo v Rusiji, ne moremo razložiti. Ker žal razpolagamo samo s pričevanji, informacijami in podatki, ki jih prejemamo posredno, lahko samo sklepamo, da sta pri bojkotu odigrala pomembno vlogo dejavnika, ki sta zgodovinsko in arhaično institucijo vpoklica načela v temeljih.

Prvi je zagotovo sodobna komunikacijska tehnologija, ki omogoča posamezniku, v našem primeru naborniku, pogledati na dogajanje onkraj državne propagande. Se pravi, da so si naborniki lahko ustvarili neodvisno sliko o ukrajinski fronti, razlogih in dogajanju tam in ker za razliko od profesionalne vojske nimajo nobene motivacije za streljanje na bratrance in čemenje v blatu in mrazu, se vpoklicu izmikajo. Verjetno je širjenje zavedanja o nesmiselnosti spopada ena redkih pozitivnih lastnosti tako opevanih družbenih omrežij.

Drugi razlog bojkota vpoklica pa je bolj izmuzljiv, oziroma z našega stališča še težje opisljiv … Gre za, vsaj upajmo, rast zavesti o nesmiselnosti vojne, kot odgovora na nakopičene težave v medsosedskih, ali mednarodnih odnosih. Da vojna ni rešitev, vemo že vso človeško civilizacijo, a vedno znova se je lotevamo. Ta aksiom se z ruskim izogibanjem naboru prvič v naši dobi nekoliko krha. Razumemo, ali pa si morda samo pobožno želimo, da je v največji državi na svetu zrasla zavest, protivojno gibanje, ki ni organizirano, kot je bilo na zahodu v času Vietnama, temveč je generično, nastalo iz stiske pred odhodom na fronto.

Znana je velika zmota teoretikov marksizma, ki sta predvidela začetek proletarske revolucije na industrijskem zahodu, začela pa se je nato v Rusiji. In ko svetovni mirovniki sanjajo svet brez vojn, generalov, vpoklicev in orožarske industrije, praviloma prav tako mislijo na gibanja in skupine, ki delujejo na zahodu. A mar se tudi oni motijo in pravkar opazujemo rojstvo globalnega mirovniškega gibanja, ki bi končno opravilo s teorijo in prakso vojne?

Moramo pa vedeti, da bi vihra mirovniške revolucije pometla tudi s slovensko vojsko, slovenskim obrambnim ministrom in slovenskim generalštabom.