V zadnjih desetletjih je znanost pomembno razširila naše vedenje o vesolju in planetu, na katerem živimo. Samo pomislimo: razvozlali smo človeški genom, odkrili Higgsov bozon, poglobili smo vedenje o globalnem segrevanju in vzrokih zanj, spoznali smo, da obstajata tako imenovana temna snov in še nekoliko bolj skrivnostna temna energija. Tehnologija pa, ki jo ta znanstvena spoznanja omogočajo, tehnologija, ki torej prihaja, je osupljiva: genski inženiring, fuzijski reaktor in kvantni računalnik nas slej ko prej čakajo za pregovornim naslednjim vogalom. Skratka: v luči sodobne znanosti in tehnologije svet pogosto vidimo v povsem drugačni luči. A medtem ko je znanost z nogo in pol že v prihodnosti, se lahko vprašamo, ali smo vsa ta nova spoznanja sposobni misliti tudi na ne-znanstvene načine; v poljih politike, prava, filozofije in umetnosti, denimo. Ali smo, drugače rečeno, sposobni strokovni žargon, ki ga uporablja znanost, prevesti v kako drugo govorico takó, da bomo ljudje navsezadnje spoznali, da delo, ki ga opravljajo raziskovalci v kakem pospeševalniku delcev ali v kakem laboratoriju za kloniranje, ni le nekaj, kar zadeva samo znanstvenike – ampak nas vse, homo sapiensa kot takega? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, saj smo se spraševali, na kakšne načine znanost vpliva na oziroma – rečeno po domače – navdihuje sodobno umetnost. Pri tem so nam bili v pomoč filozof in predavatelj za estetiko na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Lev Kreft, pa slikarka, filozofinja in dekanja fakultete za humanistični podiplomski študij Alma Mater Europaea Institutum Studiorum Humanitatis, dr. Polona Tratnik, ter dr. Igor Žunkovič, literarni komparativist in predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost ljubljanske Filozofske fakultete. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva.

William Blake: "V Zrnu peska videti ves Svet / in Nebo v roži na poljani."

foto: Nicolas Raymond (Flickr)