O dopingu in njegovem preprečevanju se pogovarjamo z dr. Lovrom Žiberno, farmakologom, nekdanjim kolesarjem in uradnikom za nadzor dopinga na kolesarskih dirkah. Zakaj je sloves kolesarstva kot športa z največ dopinga sporen, kako testiramo in odkrivamo doping, je vloga znanosti glede dopinga pravzaprav protislovna? Razmišljamo tudi o tem, zakaj je doping v športu družbeno nesprejemljiv, na drugih področjih družbenega življanja pa (še) ne. Katera glasbena dela so nastala pod vplivom dopinga, kako vsakodnevno uporabljajo doping v Silicijevi dolini in na kateri točki v karieri doping najpogosteje uporabljajo akademiki?

"Športnik odgovarja za vsako prisotnost dopinških snovi, ni potrebno, da športniku dokažemo naklep, krivdo ali pa zavestno uporabo teh snovi."

Vsi dopinški testi morajo biti validirani, kar pomeni, da mora biti izvedeno precejšnje število ponovitev, da ne pride do lažno ponovljivih rezultatov. V testirno skupino so vključeni vrhunski športniki. Njihovi treningi potekajo strogo načrtovano. 

"Vsak dan morajo sporočiti svojo lokacijo: kje spijo, kje trenirajo, kdaj potujejo, kdaj bodo tekmovali. Za vsak dan morajo navesti tudi eno uro, ko se morajo ob sporočeni uri gibati na določeni lokaciji. Če želimo športnika testirati in ni na lokaciji, ki jo je navedel, je to prvi opomin. Po treh opominih v pol leta sledi disciplinski postopek."

Prepovedane snovi in postopke na seznam uvrsti strokovni konzorcij 12 strokovnjakov Svetovne antidopinške organizacije, ki se sestanejo in pregledajo, ali so se pojavile kakšne snovi, ki vsebujejo vsaj dva od treh kriterijev. Prvi kriterij je, da snov dokazano vpliva na izboljšanje telesnih zmogljivosti. Drugi kriterij je, da uporaba snovi predstavlja dejansko ali potencialno grožnjo za zdravje športnika, da ima toksikološke učinke. Tretji kriterij pa je, da so bila z uporabo teh snovi kršena olimpijska načela.