Ko so pred dobrima dvema desetletjema na ljubljanski Filozofski fakulteti začeli na dodiplomski ravni poučevati kitajščino in japonščino, se je bržčas marsikdo nejeverno spraševal, zakaj neki bi v Sloveniji sploh potrebovali sinologe in japonologe. No, danes, ko je prostor vzhodne Azije ključni motor svetovnega gospodarstva, pri čemer zlagoma naraščata tudi moč in vpliv te regije v globalni »igri prestolov«, je odločitev za ustanovitev Oddelka za azijske študije nesporno videti pravilna. Toda vsaj študija japonologije pri nas menda še zdaj ne bi bilo, ko bi se osebno ne angažiral dr. Andrej Bekeš, ki je v začetku sedemdesetih z nahrbtnikom na rami odpotoval v deželo vzhajajočega sonca, tam podiplomsko študiral matematiko, se nato preusmeril k znanstvenemu raziskovanju japonskega jezikoslovja in sčasoma postal eden vodilnih strokovnjakov za japonsko sintakso v svetovnem merilu. Bekeš se je namreč sredi devetdesetih let vrnil v Slovenijo in pomagal z nekaj kolegi sinologi na noge postaviti Oddelek za azijske študije; vzgojil je prvih dvajset generacij študentov japonologije. Zaradi vsega tega mu je ob nedavni upokojitvi ljubljanska Univerza podelila naslov zaslužnega profesorja, sam pa je prevzel dolžnosti predsednika Evropske asociacije za japonske študije, kar seveda priča, da znanstveno delo ljubljanske japonologije odmeva v širšem akademskem okolju stare celine. Prizadevanj dr. Bekeša pa niso spregledali niti na Japonskem in tako je pred nekaj dnevi v Tokiu prejel eminentno nagrado Japonske fundacije, nagrado, ki so jo za poglabljanje kulturnih stikov med deželo vzhajajočega sonca in preostalim svetom doslej prejeli tako ugledni ustvarjalci, kot so, med drugim, ruski pisatelj Boris Akunin ter japonska režiserja Akira Kurosawa in Hayao Miyazaki. O prehojeni življenjski, znanstveni in pedagoški poti se bomo z dr. Andrejem Bekešem pogovarjali v sredinem Intervjuju na Prvem.