Devetnajstega aprila letos se je v Ljubljani na Shodu za znanost zbralo približno 800 raziskovalk in raziskovalcev z zahtevo za dvig sredstev, ki jih Slovenija namenja za znanost, na 1 odstotek do leta 2020 ter pričakovanjem, da bo vlada končno sprejela nov zakon o raziskovalni dejavnosti, ki se že vrsto let valja po predalih različnih ministrstev. Slovenski raziskovalci in raziskovalke zahtevajo, da se še letos v rebalansu proračuna nameni vsaj 40 milijonov dodatnih sredstev za znanost. “Če pustimo ob strani podrobno razlago, kako se javni raziskovalni zavodi sploh še držijo nad vodo – nič nove raziskovalne opreme, odslavljanje raziskovalk in raziskovalcev, nedopustno varčevanje pri terenskem delu in materialnih stroških -, ne moremo mimo očitnega ignoriranja dejstva, da je Slovenija po vlaganjih v znanost pristala na dnu lestvice držav članic EU,” opozarja direktor Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU in predsednik organizacijskega odbora Shoda za znanost prof. dr. Oto Luthar.

Ker se od aprila ni zgodilo nič, so slovenski znanstveniki z verižnim zasipanjem premierjevega elektronskega naslova Mira Cerarja pripravili do tega, da se je prejšnji ponedeljek sestal z njimi. Seja odbora DZ za izobraževanjem znanost, šport in mladino, kjer naj bi obravnavali pereče težave slovenske raziskovalne sfere, je bila namreč iz julija prestavljena na nedoločen datum v septembru. Vmes je slovenska znanost tako rekoč v mrtvem teku. Kaj bi se moralo zgoditi, da postane gonilo napredka in družbe, v oddaji Intervju sprašujemo dr. Lutharja.