Te dni mineva 80 let od ustanovitve najvišje znanstvene in umetniške ustanove pri nas, Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Kakšno je pravzaprav družbeno poslanstvo te častitljive institucije, kako stopa v korak s tehnološkimi in družbenimi spremembami, ki jih prinaša 21. stoletje, in kako bdi nad slovensko znanostjo in umetnostjo tudi v časih, ko intelektualna odličnost, vedoželjnost in ustvarjalnost v očeh naše javnosti niso več samoumevno prepoznane kot ključne družbene vrednote? – To je nekaj vprašanj, ki smo jih ob obisku SAZU zastavili njenemu predsedniku, dr. Tadeju Bajdu, sicer strokovnjaku za robotiko in članu III. razreda Akademije za matematične, fizikalne, kemijske in tehniške vede.

Je pa pogovor mestoma tudi presegel problematiko SAZU v ožjem pomenu. Tako je akademik Bajd med drugim opozoril tudi na sistemske ovire, zaradi katerih slovenski znanstveniki svoja nova spoznanja in rešitve le z največjo težavo ponujajo našim gospodarstvenikom:

Najpomembnejši je tukaj dobro delujoč inovacijski sistem, ki pa ga mi sploh nimamo. Če še znamo nekako priti do znanstvenega članka, pa potem, ko naj bi stvar prišla do nekega produkta, ki bi ga proizvajali bodisi v že obstoječih podjetjih bodisi v nekih novih firmah, ki jih mladi doktoranti ustanovijo, no, te stvari nam kratko malo ne gredo od rok.

Zaradi tega seveda številni mladi intelektualci tudi odhajajo iz Slovenije. Akademik Bajd ob tem opozarja, da seveda ni nič narobe, če mlad človek za nekaj časa odide v tujino, se tam preizkusi in pridobi nova znanja. To je v sodobnem svetu celo nujno; pomembno pa je, še dodaja predsednik SAZU, da si vse pristojne institucije, tudi Akademija, vendarle zagnano prizadevajo, da bi povečali financiranje mladih, pespektivnih znanstvenikov in tako beg možganov preobrazili v “kroženje možganov”.