Frekvenca X

Kraniotomija je operacija možganov v pacientovem budnem stanju, pri kateri kirurg odstrani del lobanje. Uroš Andrlon je mlad bolnik z možganskim tumorjem, ki je svojo izkušnjo operacije v budnem stanju tudi javno objavil in za to operacijo, ki jo na UKC Maribor izvajajo že deset let, sprožil zanimanje javnosti. Operacija možganov, najzapletenejšega, kompleksnega in hkrati sila ranljivega organa človeškega telesa, je filigransko delo za spretne in izurjene roke nevrokirurgov. Dva milimetra pomenita razliko, ali bo človek sploh še lahko uporabljal roko, nogo ali nasmeh, z napačnim koščkom bi lahko izrezali bolnikovo sposobnost za prepoznavanje obrazov, z uničenjem centra za govor bi mu lahko uničili tudi sposobnost načrtovanja. Tudi izrazit vonj parfuma osebja med operacijo lahko bolnika trajno zaznamuje. Za operacijo v budnem stanju pa ni primeren kdor koli. Pomembni sta dve stvari, opozori nevrokirurg doc. dr. Janez Ravnik, predstojnik Oddelka za nevrokirurgijo UKC MB.

"Pacient mora biti sposoben sodelovanja med operacijo, da ni pretirano anksiozen ali depresiven. To presodimo mi in klinični psiholog. Tumor mora biti lokacijsko tak, da imamo občutek, da bomo z operacijo v budnem stanju pridobili varnost. Tipično so to tumorji, ki so blizu centrov za govor, kajti govora ne moremo spremljati na drug način, kot da je pacient buden."

Na začetku so bili pacienti budni večji del operacije, praksa pa je pokazala, da je zanje najbolje, če so budni v drugi fazi operacije. "Najpomembnejša stvar pri operaciji v budnem stanju je, da nam pacient stoodstotno zaupa in sledi navodilom," pojasni Ninna Kozorog, nevrologinja ter inženirka računalništva in informatike. 

"Če testiramo govor, poskušamo ne samo naštevati abecede in številk, ampak se pogovorimo o temah, ki so pacientu ljube in jih obvlada. Verjamem, da je v tem času treba vzdrževati tudi pacientovo pozornost in če dve uri govoriš samo abecedo, ti pade pozornost. Včasih bi nam to lahko zabrisalo klinično sliko."

Kraniotomija v budnem stanju, med katerim se pacient pogovarja z osebjem, pa ne bi bila mogoča brez tehnične podpore nevromonitoringa. In edina ženska in le ena od treh nevrologov, ki v Sloveniji imajo ta znanja, je prav nevrologinja Ninna Kozorog.

Zdi se, da podatki do naših elektronskih naprav priletijo predvsem po zraku. A brezžične povezave so le zadnji, zelo kratek del njihove poti. Podatki se med državami in celinami skoraj v celoti pretakajo po kablih. Hrbtenica celotnega svetovnega interneta so majhni, kot vrtna cev za zalivanje vrta široki kabli, ki ležijo na dnu svetovnih oceanov. Kar 99 odstotkov vseh podatkov se prenaša po optičnih vlaknih, ki skoraj nezavarovana ležijo tudi nekaj tisoč metrov pod vodo.

A kako ranljiva je ta infrastruktura, ki je omogočila globalizacijo modernih gospodarstev? Kako občutljiva je na fizične in prisluškovalne grožnje, lahko kakšen dogodek ogrozi delovanje celotnega sistema? Kako sploh položiti nekaj tisoč kilometrov dolg kabel? V Frekvenci X sledimo potem podatkov po morskem dnu.

"Danes imamo več kot milijon kilometrov podmorskih kablov. To je tehnologija, ki je omogočila globalizacijo interneta, drugače bi bil internet skupek lokalnih omrežij. Po kablih se pretaka 99% vsega globalnega podatkovnega prometa."

Gosti: dr. Matej Huš (Kemijski inštitut), dr. Boštjan Batagelj (Fakulteta za elektrotehniko UL), Simon Webster (ISCPC).

Digitalni odnosi so že pred pandemijo postali neizpodbiten del našega sveta, v zadnjem letu pa smo vanje dobili še dodaten uvid. Za marsikoga so postali temeljni stik in okno v odnose. Šola, služba, družabno življenje, celo rekreacija … so se preselili na splet. Tam se informacije pretakajo brez fizičnih omejitev in razdalj, a v digitalnem svetu nihče ni otok, tudi če bi si to želel. Živost, naš hibridni odnos s seboj, s teboj, s svetom … se spreminja. Na kakšnih preizkušnjah so naši možgani in zakaj smo utrujeni od številnih virtualnih interakcij? Kakšna je vloga umetne inteligence in kje lahko nadgradi človeško?

Nevroznanstvenik Jurij Dreo pravi, da je človek v digitalnem svetu še manj otok kot v fizičnem, ko govorimo o odnosih: "V digitalnem svetu se informacije pretakajo brez fizičnih omejitev in razdalj. Če v fizičnem svetu neka razdalja še lahko pomeni otočno izolacijo, v digitalnem svetu to ne velja. V digitalnem svetu nihče ni otok."

"Če bomo imeli umetno inteligenco, ki se bo obnašala kot človek, jo bomo tudi sprejeli kot druge ljudi."

Robotičarka Maša Jazbec je z ekipo v Zasavju razvila Evo, prvo robotsko občanko Trbovelj. Navkljub profesionalnem ukvarjanju z virtualnim svetom in umetno inteligenco, izjemno pogreša osebne stike: "Pomemben je pogled v oči, pa čuti, vonj in zvok, ko se nekam odpravimo, kar je ključno za empatijo. Tega smo oropani, predvsem izgubljajo mladi."

"Življenje je v pandemiji postalo zelo hibridno. Na pol smo avatarji. Če nisi v virtualnem svetu, te praktično ni."

Človek ni otok je bilo geslo tudi letošnjega tedna možganov. S seboj, s teboj, s svetom vstopamo v različne odnose. Kaj pa se pri tem dogaja v naših možganih? V skupni tridelni seriji oddaj Frekvenca X in Možgani na dlani na Radiu Slovenija raziskujemo, kako doživljamo sebe in druge, kako na odnose vplivajo maske, kaj se dogaja, ko vanje posežejo ekstremne razmere in kaj smo se v tem letu naučili o odnosih v digitalnem svetu. 

Odnosi so kompleksni in večplastni že sami po sebi, zahtevne, ekstremne razmere pa lahko sprožijo tudi ekstremne odzive, zato je obvladovanje odnosov s seboj, s teboj, s svetom še veliko težje in pomembnejše. Kako in zakaj se odzivamo v ekstremnih razmerah? Kakšni mehanizmi se sprožajo v možganih? Kako je s stresom in kaj v odnose prinese adrenalin?

Dr. Jurij Gorjanc je zdravnik, alpinist in gorski reševalec: "Največkrat se zgodi, da smo v helikopterski posadki razporejeni po dva spredaj in trije zadaj. Dva plus tri je pet. So pa bile situacije, ko je bilo dva plus tri sedem. Takrat si ljudje tako zelo zaupajo. Tudi v najbolj mejnih in meglenih razmerah nam uspe rešiti ponesrečenca, ko se zdi to nemogoče. Nasprotno pa so tudi situacije, ko je dva plus tri tri, to je takrat, ko ni zaupanja. Nujno je sprejeti svojo vlogo in v enaki meri privoščiti drugim." 

"Zaupati drug drugemu, zaupati sebi in pustiti drugim, da ti zaupajo."

Nevrolog prof. Zvezdan Pirtošek izpostavlja ravnovesje starejšega in novejšega dela možganov, amigdale in prefrontalnega korteksa. "Včasih je čas za paniko in prav je, da se amigdala aktivira, včasih pa je dobro uporabiti tudi prefronalni korteks. Tudi zaradi njega bomo premagali virus."

"Dostikrat rečemo, da se ne smemo bati stresa, ampak stres mora biti kratkotrajen, če traja dlje časa, to ni dobro."

Človek ni otok je geslo tudi letošnjega tedna možganov. S seboj, s teboj, s svetom vstopamo v različne odnose. Kaj pa se pri tem dogaja v naših možganih? V skupni tridelni seriji oddaj Frekvenca X in Možgani na dlani na Radiu Slovenija raziskujemo, kako doživljamo sebe in druge, kako na odnose vplivajo maske, kaj se dogaja, ko vanje posežejo ekstremne razmere in kaj smo se v tem letu naučili o odnosih v digitalnem svetu. 

S seboj, s teboj, s svetom vstopamo v različne odnose. Ti v času pandemije doživljajo preizkušnje vseh vrst. Je res vse drugače? Kako se na to odzivajo naši možgani? Zaznavanje obrazov je imenitna lastnost, ki se je evolucijsko razvijala s človeštvom in ji je namenjen tudi poseben del naših nevronskih omrežij. Kaj pa se zgodi, ko obraze kar naenkrat zakrivajo – maske? Kako njihova nošnja vpliva na odnose med ljudmi, kako so se spremenili naši mehanizmi spoznavanja in prepoznavanja? So se naši možgani privadili mask, se jih bodo tudi odvadili? Kaj pa otroci, starostniki in ranljive skupine?

Osrednja gosta prve epizode sta psiholog dr. Erez Freud in nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek. Sodelujeta tudi psihiatra in psihoterapevta prof. dr. Borut Škodlar in Breda Jelen Sobočan. V oddajo so vključeni prispevki s kreativnega multimedijskega natečaja na temo odnosov.

"V zadnjih tridesetih letih nam je veliko več škode naredila splošna družbena anksioznost, kot pa to, da moramo leto ali dve nositi maske.”

Človek ni otok je geslo tudi letošnjega tedna možganov. S seboj, s teboj, s svetom vstopamo v različne odnose. Kaj pa se pri tem dogaja v naših možganih? V skupni tridelni seriji oddaj Frekvenca X in Možgani na dlani na Radiu Slovenija raziskujemo, kako doživljamo sebe in druge, kako na odnose vplivajo maske, kaj se dogaja, ko vanje posežejo ekstremne razmere in kaj smo se v tem letu naučili o odnosih v digitalnem svetu. 

Ko razmišljamo o človekovi evoluciji, skoraj vedno naletimo na vprašanje, kaj je bilo tisto, kar nas je gnalo k temu, da smo se razvili v tako inteligentna in prilagodljiva bitja. Odgovor, ki se v zadnjih letih vse bolj potrjuje, namiguje na to, da so naši predniki, ki so živeli v vzhodnem delu Afrike, izkusili čisto posebno kombinacijo različnih planetarnih dejavnikov. Če se ti časovno in prostorsko ne bi tako dobro prepletli, nas danes morda ne bi bilo tu. Prof. Lewis Dartnell, avtor knjige Izvori, astrobiolog in komunikator znanosti, pokaže na mogočen vpliv planeta na našo civilizacijo.

"Smo otroci tektonskih premikov. Pri tem igra največjo vlogo tektonsko dogajanje na vzhodu Afrike, a tudi ko smo se razpasli po svetu, je dinamična tektonika marsikje ustvarila idealne razmere za to, da smo se ustalili prav na določenih mestih, tam zagnali kmetijstvo in začeli razvijati prve civilizacije."

Dartnell določeno vlogo pripisuje tudi Milankovićevim ciklom, ki so javnosti manj poznani. Podnebje na planetu namreč prehaja skozi različne stopnje, glede na to, kako je nagnjena zemeljska os, vpliva tudi oblika orbite, po kateri Zemlja potuje okoli Sonca. "To se dogaja v ciklih in prav Milankovićevim ciklom pripisujemo, da so sprožili podnebno nestabilnost na območju vzhodne Afrike, to pa je pozneje vodilo v pospešeno evolucijo človečnjakov. Določali so tudi utrip ledenih dob v zadnjih dveh ali treh milijonih let. Imajo torej dolgoročen vpliv na podnebje na našem planetu. Celoten razvoj naše civilizacije, vsa kultura, vsi imperiji … vse to pa se je zgodilo v zelo kratkem obdobju po koncu zadnje ledene dobe."

Geološko zanimivo obdobje, ki je igralo pomembno vlogo pri našem poznejšem nastanku, je tudi zelo kratka doba pred 55 milijoni let. Dinozavri so izumrli približno deset milijonov let prej, zdaj pa se je Zemlja nenadoma sunkovito zelo zagrela. Imenuje se paleocensko-eocenski termalni maksimum.

"S preučevanjem tega obdobja lahko vidimo, kako bi se planet lahko odzval na naraščajoče temperature, kakšni bi lahko bili najhujši scenariji. Toda po drugi strani je zanimivo, da se je prav v omenjenem obdobju zelo iznenada pojavilo kar nekaj živalskih vrst, ki so bile s stališča našega razvoja izjemno pomembne. To so sodo- in lihoprsti kopitarji in pa primati, red, ki mu pripadamo tudi mi. Paleocensko-eocenski termalni maksimum je s tega stališča tako rekoč pripravil oder za svet, v katerem živimo danes. V njem so se pojavile vrste, ki so med človeško evolucijo veliko prispevale k našemu razvoju."

"Res je zanimivo, kako ima lahko geologija vpliv celo na politične rezultate, na naslove v časopisih. V knjigi primerjam politični in geološki zemljevid Velike Britanije. In opaziti je zelo veliko ujemanje med območji, kjer večina ljudi voli za laburiste, in geološkimi območji, na katerih se raztezajo po 300 milijonov let stare geološke formacije, kjer so se v državi razvili najpomembnejši industrijski centri."

Glavno raziskovalno področje Lewisa Dartnella je astrobiologija, ki se mu skupaj s svojimi doktorskimi študenti posveča na londonski univerzi Westminster. Namenjeno je ugotavljanju in iskanju metod za dokazovanje življenja na drugih planetih, tudi širjenju našega razumevanja življenja kot takega, evolucije in biologije sploh.

"Mislim, da so možnosti, da življenje tam zunaj odkrijemo še za mojega življenja, zelo dobre. Najbolj vznemirljivo je, da imamo prav zdaj prvič v zgodovini preučevanja vesolja možnost, da življenje tam zunaj tudi dokažemo. Na Mars potujejo ali bodo potovali neverjetno dobro razviti in dodelani roboti, ki bodo v delčkih prsti iskali kakršne koli kemijske ali biološke znake življenja. Področje prevevata veliko vznemirjenje in optimizem v zvezi z nekaterimi največjimi vprašanji, ki si jih kot človeštvo zastavljamo že dolgo."

Vsi organizmi, ki smo jih na Zemlji odkrili in popisali doslej, so nekako povezani med sabo, vsi izviramo iz istega praprednika.

"Vznik življenja se ni zgodil samo enkrat, ampak večkrat na več krajih, to je precej verjetneje. In mogoče je, da je katera izmed teh praoblik življenja prav tako preživela do danes, morda se razvija in ohranja prav v okoljih, kjer naša oblika življenja ni sposobna preživetja, morda kje globoko v oceanih, visoko v atmosferi. To je hipoteza o nekakšni senčni ali temni biosferi na našem planetu, ki izvira iz drugačnega prednika od našega."

Prof. Lewis Dartnell

foto: lewisdartnell.com

Vesolje je danes polno zvezd in galaksij. A včasih ni bilo tako. V daljni preteklosti je bilo vesolje temno. Preden so za nas skrivnostni prostor začele polniti prve svetleče plinaste krogle, je v vesolju obstajalo le nekaj lažjih kemijskih elementov. Ko pa se je to obdobje, ki mu pravimo temni vek, končalo, odtlej v vesolju "prešteti zvezde na nebu" pomeni kar precej težko nalogo. Vse zvezde, ki jih s prostim očesom vidimo, so članice naše Galaksije. S teleskopi, ki ujamejo več svetlobe kot človeško oko, pa jih lahko zaznamo bistveno več.

"Zvezde so seveda zelo, zelo različno stare. Za zemeljske razmere bi človek preprosto rekel stare, namreč vzemimo za primer naše Sonce, ki ima ta hip dobrih 4,6 milijarde let. Podobna je tudi starost naše Zemlje in drugih planetov okrog Sonca. Zdaj 4,6 milijarde let se sliši veliko in tudi je. To je približno tretjina starosti vesolja. Se pravi, nekatere zvezde so maksimalno skoraj trikrat starejše od Sonca, nekatere so pa prave mladenke, stare morda samo deset ali pet milijonov let. Verjamem, da se je marsikateri poslušalec ob tem nasmehnil, ampak tako to je. Razlike so velike. Nekatere zvezde so starejše, nekatere mlajše, vse pa za zemeljske razmere živijo dolgo. Od takrat, ko zvezda nastane, ko se zgosti z nezvezdnega prostora, pa do takrat, ko počrpa svoje jedrsko gorivo, mine od nekaj milijonov pa do veliko več kot deset milijard let." – Tomaž Zwitter

Na konec zvezdine življenjske poti vplivajo njena masa, kemijska sestava in morebitne spremljevalke zvezde v tesnih dvozvezdjih. Znanstveniki imajo danes opravka tudi z drugačnim koncem zvezd, ki so veliko bolj masivni kot konci zvezd tipa Sonce. Ta tip zvezd ima lahko tudi do 20-krat ali celo 40-krat več snovi, kot pa jo ima na primer naša najbližja zvezda. Govorimo o vrsti nevtronske zvezde, ki ji pravimo magnetarji.

"Te zvezde imajo veliko krajša življenja predvsem na veliki nogi in predvsem hitro porabijo svoje gorivo. Rezultat je, da njihovo ovojnico na koncu zopet odnese. Takrat pravimo, da ima eksplozijo supernove. Nenadoma ta snov, ki je bila v ovojnici pride ven in stvar zasveti tako kot morda cela galaksija. Po tem se sredica zopet skrči v nekaj drobnega. Drobnega, a v bistvu deset kilometrov velikega." – Tomaž Zwitter

O fizični zgradbi magnetarjev še ni veliko znanega, saj noben ne leži tako zelo blizu Zemlje. Z gotovostjo pa si znanstveniki upajo trditi, da ima ta vrsta nevtronske zvezde izjemno močna magnetna polja. Ko ta magnetna polja razpadejo oziroma se uničijo, se zgodijo močni svetli bliski, ki jih na Zemljinem površju redko opazimo. Takšen blisk je 15. aprila lani opazila Gabrijela Zaharijaš, izredna profesorica v Centru za astrofiziko in kozmologijo Univerze v Novi Gorici. Skupaj z znanstveniki iz kolaboracije Fermi LAT jim je uspelo analizirati tudi obliko signala zaznanega izbruha. Po njihovi zaslugi tako zdaj vemo, da je visokoenergijska svetloba prišla iz supermagnetiziranega zvezdnega ostanka, imenovanega magnetar.

"Uporabili smo satelit Fermi-LAT. Z njim opazujemo žarke gama. To je vrsta svetlobe, ki je ne vidimo s svojimi očmi, saj ima milijardokrat večjo energijo od vidne svetlobe. Po navadi magnetar ne oddaja take svetlobe, mi pa smo imeli srečo, da smo ga zalotili ob močnem izbruhu. Ta nastane, ko pride do preurejanja magnetarjevih polj, pri tem pa se v zelo kratkem času sprosti veliko energije. Dogodek 15. aprila lani so zaznali številni sateliti, povezani v Medplanetarno mrežo." – Gabrijela Zaharijaš

Rory Griffin, angleški astrofizik, o tem, kako potovati po vesolju kar z domačega balkona ali s strehe

"Na živce mi gredo oblaki, dež, svetlobno onesnaženje in nedelujoča oprema. Je pa res, da se včasih, ampak res včasih, vse poklopi in ujamem prizor, ki ga pred mano ni videl še nihče. Fotoni, ki so potovali na desetine milijonov let, dosežejo moj teleskop in veselje je neizmerno. A opozarjam, da se to zgodi zelo redko. Verjetno je potrebna tudi prava mera mazohizma, ki jo sam očitno imam." – Astrobiscuit

Če vas to ni odvrnilo, potem srečno! Potrebujete še tople rokavice, termovko planinskega čaja in takšno glasbeno spremljavo.

Leto 2020 ni bilo le leto pospešenega izumiranja živih bitij, pač pa tudi leto njihovega dokončnega izumrtja. Znanstvena in naravovarstvena skupnost sta namreč lani z rdečega na črni seznam prepisali nenavadno veliko živalskih in rastlinskih vrst. To pa se je zgodilo kot srhljiv kontrast naraščajočemu zanikanju v javnih debatah, da se biotska raznovrstnost izgublja.

"Znanstveniki neko vrsto za izumrlo razglasijo sila neradi," pove dr. Alexander Lees z Metropolitanske univerze v Manchestru, je ornitolog, ekolog, naravovarstvenik in komunikator znanosti, z dolgoletno terensko prakso v tropskih predelih Južne Amerike in Azije. Ne sicer zato, ker bi bilo to neprijetno, pač pa zato, ker je o izumrtju težko biti prepričan. Le v izjemno redkih primerih se zgodi, da zadnji predstavnik neke vrste pogine ali usahne pred očmi človeškega opazovalca. Izumiranje se dogaja na tihem in na samem. Pravzaprav je izumiranje dveh vrst – absolutno, ko torej izgine zadnji predstavnik svoje vrste, in "znanstveno-absolutno"; ko je o izumrtju prepričana znanstvena skupnost.

"Dokazati, da je nek organizem izumrl, je izjemno zahtevna naloga. Precej lahko je dokazati, da nekaj obstaja, dokazati, da nečesa ni več, pa  je zelo težko. Naravovarstvenike skrbi nekaj, kar imenujemo 'Romeo zmota'. To se zgodi, kadar razglasimo neko vrsto za izumrlo, v resnici pa njeni pripadniki še živijo. Posledice tega so lahko da ni več sredstev za njeno varovanje in preučevanje, in morda je potem ravno to razlog, da dejansko izumre."

Strokovnjaki s področja biotske pestrosti se morajo boriti proti vzponu zanikanja izumiranja vrst je naslov članka, ki ga je napisal Alexander Lees. Pred leti, ko je sam hodil v šolo, se tej problematiki niso posvečali. Kako lahko danes dosežemo, da borbo zmagamo? Poleg posvečanja okoljskim problemom, je možen način tudi neposredno in argumentirano izpostavljanje posameznikov, ki ustvarjajo in predstavljajo zmote.

"Velik del izziva je izobraževanje oziroma osveščanje ljudi. To ne pomeni samo poučevanje študentov, pač pa tudi prisotnost na spletu, družbena omrežja so dober način, kako doseči veliko ljudi; pa tudi pisanje poljudnih člankov. Komuniciranje znanosti navzven ni in ne sme biti samo pisanje znanstvenih člankov in pričakovanje, da bodo drugi naredili vse ostalo. Seveda lahko 'zmagamo', a to bo zahtevalo napor, saj je treba odgovoriti na vse zmote in zavajanja. In to morajo storiti tisti ki problematiko razumejo. In tukaj govorim za vsa področja, ki jih pesti zanikovalski govor. To je izziv. Najti ljudi, ki imajo uvid in so hkrati sposobni zapustiti svoj mehurček. Ali pa jih izobraziti. Tudi pedagoško delo z otroki mora biti bolj neposredno. Če so ljudje sposobni prepoznati slabo logiko in slabo znanost in manipulacijo podatkov, potem je to že dober začetek."

Tretji del serije pričenjamo z zelo aktualno novico iz sveta znanosti. Francoska vlada napovedala, da bo v razvoj kvantnih tehnologij v prihodnjih petih letih vložila 1,8 milijarde evrov, kar je več kot promil letnega državnega proračuna. Francoski predsednik Emmanuel Macron je v svojem nagovoru napovedal, da bodo v okviru financiranja in investicij v kvantno znanost stopili na stopničke za zmagovalce, izrazil pa je tudi željo, da bi bil znotraj njihovih meja narejen prvi kvantni računalnik. Francija torej želi postati poleg Združenih držav in Kitajske tretja velesila na področju kvantnih tehnologij. Zakaj?

Izhodiščni motiv, zaradi katerega so velike sile že v 90-ih letih prejšnjega stoletja postale pozorne na potenciale kvantnih tehnologij, je ta, da te omogočajo varnejšo, oziroma varno, komunikacijo. In prav pri komunikaciji smo se na poti po vznemirljivem in magičnem svetu kvantnih tehnologij ustavili v tokratni epizodi serije Kvantna prihodnost.

S pomočjo strokovnjakov z različnih področij razpravljamo o varnosti komunikacij, ki jo bodo zagotovile kvantne tehnologije, in nevarnostih vseobsegajočega nadzora državljanov, ter se sprašujemo, kakšna etična vprašanja si moramo zastaviti in kako bomo morali spremeniti delovanje naših univerz, laboratorijev in podjetij, da bomo lahko potenciale kvantnih tehnologij izkoristili v dobro človeštva.

Dr. Anton Ramšak, dekan ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko, nam pojasni, da je vzrok za velik interes in zajetna finančna vlaganja evropskih držav jasen: želja po ohranjanju skrivnosti. Dodaja, da danes vsi laboratoriji na svetu, ki dajo kaj nase, raziskujejo možnosti vzpostavitve kvantnih komunikacijskih sistemov. Nobena izmed velikih sil si namreč ne more privoščiti zaostanka, ker je prisluškovanje v današnjem svetu tako vseprisotno in vseobsegajoče.

"Kar se da narediti, to bo znanost zagotovo naredila, nekdo na svetu bo to naredil. Trenutno vse kaže, da je kvantno komunikacijo mogoče izdelati. To pomeni, da povežeš nekoga, ki pošilja, in nekoga, ki z na primer optičnim kablom sprejema signal, ter iz enega mesta na drugega na kvanten način pošlješ informacijo, ki ji nihče ne more prisluškovati." – dr. Anton Ramšak

Kvantna kriptografija je tisto področje, kjer so kvantne tehnologije najbolj razvite. O tem, kako daleč smo v resnici z razvojem delujočih sistemov varne kvantne komunikacije, smo se pogovarjali tudi z vodjo Laboratorija za kvantno optiko in temelje kvantne fizike na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko dr. Rainerjem Kaltenbaekom.

"Trenutno splošno dostopne kvantne komunikacijske naprave uporabljajo način šifriranja, ki je odporen proti večini napadov, na katere lahko pomislite. Ni pa še odporen proti kateremukoli potencialnemu napadu, ki bi si ga ljudje lahko izmislili v prihodnosti. Da bi dosegli tako popolno varnost, bi morali deliti prepletene delce med partnerji v komunikaciji, za to pa bi potrebovali stvar, ki ji rečemo kvantno omrežje." – dr. Rainer Kaltenbaek

Z drugimi besedami bi potrebovali kvantni internet. Prvi nastavki za tako omrežje že nastajajo tudi v Evropi. Strokovna sodelavca z Instituta Jožefa Stefana dr. Peter Jeglič in dr. Rok Žitko kvantni internet opišeta kot mrežo optičnih kablov, ki jih zaradi zakonov kvantne mehanike med dvema vozliščema nikakor ne smemo prekiniti, recimo z ojačevalci signalov, ki jih uporabljamo v klasičnih telekomunikacijah. V tem trenutku sta z neprekinjenim optičnim vlaknom kvantno povezana Dunaj in Bratislava.

Še vedno smo v zelo zgodnji fazi razvoja teh tehnologij, a že zdaj je jasno, da tako kot vsaka nova tehnologija prinašajo tudi možne nevarnosti za zlorabe. Zaradi njihovih zmogljivosti se odpirajo tudi nova etična vprašanja, na katera bomo morali poiskati odgovore. Dr. Tomasso Calarco opozarja na zgolj eno izmed številnih nevarnosti.

"Če tovrstne komunikacije uporablja kakšna teroristična organizacija, ki želi spodkopati demokracijo, je lahko tajnost tudi izredno nevarna. Vedno bo tako, da lahko kriminalci tehnologijo uporabijo kot orožje in naredijo nekaj zlobnega, zato je presekanje teh komunikacij pomembno za družbo." – dr. Tomasso Calarco

Gosti tretje oddaje: Dr. Philippe Bouyer (CNRS), dr. Rainer Kaltenbaek (FMF), dr. Tomasso Calarco (Projekt Quantum Flagship), dr. Andrea Morello (UNSW), Jaka Perovšek (Univerza v Bremnu), dr. Anton Ramšak (FMF)

Povezave: PRVI del serije, DRUGI del serije, TRETJI del serije