Frekvenca X

Ste v osebni krizi? Imate občutek, da so v krizi ljudje in družba okoli vas? Kaj pa država, Evropska unija, globalni svet? Vsi se soočamo z vsakodnevnimi bolj ali manj velikimi skrbmi, v naših življenjih se zrcalijo širše družbene krize, zaradi nespametnih finančnih potez je v krizi gospodarstvo, vojne in konflikti za seboj potegnejo begunske krize. Vse to vpliva na naše možgane, a za reševanje kriznih situacij so hkrati odgovorni prav naši možgani. Kako se odzvati v kriznih situacijah, lahko iz kriz izidemo kot zmagovalci, so krize normalen in nujen del življenja? Gostje: Hana Hawlina, vodja Tedna možganov; David Gosar, klinični psiholog; Robi Ribič, policijski pogajalec; Sandi Slodej, pilot in vodja usposabljanja posadk.

Pred tednom je v znanstveni reviji Nature izšla odmevna objava o tem, da bi lahko življenje na Zemlji obstajalo do tudi pred 4,2 milijarde let, kar je komaj nekaj 100 milijonov let po nastanku našega planeta! Če bo odkritje potrjeno, bo to po mnenju strokovnjakov vsekakor zatreslo dozdajšnje vedenje o vzniku življenja na našem planetu. A ne le to – kaj bi to lahko pomenilo tudi z vidika nastanka življenja drugod v našem Osončju? Za Mars in Venero je namreč znano, da naj bi bila takrat glede na atmosfero in vodo veliko prijaznejši okolji … Frekvenca X je med drugim obiskala tudi največjo zbirko ekstremofilnih gliv na svetu, imajo jo kar na obrobju Ljubljane!

Da nastane vremenska napoved, ni dovolj le pogled v nebo. Za sodobne vremenske napovedi je treba dobiti velikanske količine podatkov. Te potem analizirajo izjemno zmogljivi računalniki, ki lahko le v pičlih nekaj sekundah postrežejo s prvimi oprijemljivimi podatki in vremenskimi slikami, te pa nato v vsem razumljivo govorico prevedejo dežurni prognostiki. Po tej zapleteni poti rojevanja vremenske napovedi se danes podaja Frekvenca X.

Nasilje v tradicionalnih in novih medijih je vseprisotno. O tem, da vzbuja pozornost, ni dvoma. A kakšni so v resnici naši odzivi na travmatične dogodke, ki jih vidimo na zaslonu? Kako je potreba po ogledu nasilnega dejanja povezana s človeško zmožnostjo predvidevanja prihodnosti? Zakaj sploh gledamo nasilne in krvave filme? Se s prihodom spletnih družabnih omrežij res postavljajo nova pravila igre in kako spletna anonimnost spreminja vzorce našega vedenja?

Med iskanjem vzrokov za privlačnost nasilja na zaslonu gre Frekvenca X med krdelo levov, v gladiatorsko areno, hollywoodske studie z začetka 20. stoletja in na družabna omrežja danes vseobsegajočega svetovnega spleta.

Gosti:

Aleksander Zadel, psiholog

Dr. Rajko Muršič, antropolog, Filozofska fakulteta UL

Dr. Peter Stanković, kulturolog, Fakulteta za družbene vede UL

V teh dneh, ko z neba pada voda zdaj v kapljicah zdaj v snežinkah, se bomo v Frekvenci X vprašali, od kod neki se je vsa ta voda sploh vzela. Da je Zemlja Modri planet, torej polna vode, vira življenja, se zdi samoumevno. Pa ni čisto tako. Če je vir življenja voda, kaj je vir vode?

Voda, ki jo danes vidimo skorajda na vsakem kotičku našega planeta, je morala od nekod priti. Možnosti sta samo dve: tu je bila že od samega nastanka Zemlje ali pa je na Zemljo prispela pozneje.

V teh dneh, ko z neba pada voda zdaj v kapljicah zdaj v snežinkah, se bomo v Frekvenci X vprašali, od kod neki se je vsa ta voda sploh vzela. Da je Zemlja Modri planet, torej polna vode, vira življenja, se zdi samoumevno. Pa ni čisto tako. Če je vir življenja voda, kaj je vir vode?

Voda, ki jo danes vidimo skorajda na vsakem kotičku našega planeta, je morala od nekod priti. Možnosti sta samo dve: tu je bila že od samega nastanka Zemlje ali pa je na Zemljo prispela pozneje.

Zemlja je preblizu

V oblaku kamenja in prahu, iz katerega je pred 4,5 milijardami let nastala Zemlja, je bilo zagotovo precej ledu. V oddaljenih kotičkih Osončja v prahu, ki se ni sprijel v planete ali Sonce, ta led najdemo še danes. Toda ko je Zemlja nastala, je bila tako vroča, da bi se vsa prosta voda uparila in bi jo Sončev veter odpihnil. Zemlja bi bila morala biti suha kot poper – kot so danes njeni sorodniki Merkur, Venera in Mars. Pa ni, prav dobro namočena je.

Voda ni vodi enaka

Kako sploh lahko ugotovimo, od kod je voda? Voda ni vodi enaka. Tudi popolnoma čista voda ima svoj podpis, ki ga znanstveniki imenujejo izotopsko razmerje. Obstajata dve vrsti vodika – navaden vodik in devterij, ki ju oba najdemo v vodi. Zato imamo lahko in težko vodo. Razmerje med njima pove, od kod je voda. Na Zemlji je to razmerje 6500:1 v prid lahki vodi, drugod pa drugačno.

Razlaga 1: vodo so prinesli kometi

Če se je med burnim nastankom Zemlja res posušila, so jo v poznejših milijoni let postopoma prinesli kometi in asteroidi, ki so padali na njo. Še danes na Zemljo vsako leto iz vesolja prileti 30-100.000 ton vesoljskih smeti, v mladosti pa je bilo Osončje še občutno bolj polno prahu. Zato bi bilo mogoče, da so vodo prinesli meteoriti in kometi.

"Kometi naj bi prispevali približno odstotek trenutne vode na površju Zemlje, asteroidi in meteoriti bi lahko prispevali desetino vode, ostalo pa prihaja iz notranjosti našega planeta. Takšno je moje mnenje." – dr. Kathrin Altwegg

Podpis vode v kometih, torej izotopsko razmerje med težko in lahko vodo, je občutno drugačno od tistega na Zemlji. Evropska vesoljska agencija je leta 2014 pristala na kometu Čurjumov-Gerasimenko, kar je bil prvi pristanek na kateremkoli kometu v zgodovini. Misija, ki se je končala septembra lani, je pokazala, da je razmerje med težko in lahko vodo v kometih trikrat večje od Zemeljskega. To razmerje so doslej izmerili na enajstih kometih in samo na enem je bilo približno podobno Zemeljskemu.

Razlaga 2: vodo so prinesli meteoriti

Meteoriti imajo sicer veliko manj vode kakor kometi, a če jih je bilo dovolj, bi teoretično lahko poskrbeli za modrino na našem planetu. Toda vsi meteoriti vsebujejo nekaj plina ksenona, ki bi ga skupaj z vodo zanesli na Zemljo. Ksenon je v Zemljinem ozračju, a ga je 10-krat premalo, da bi lahko bili meteoriti vir vode. Problem manjkajočega ksenona še ni razrešen – bodisi meteoriti niso zanesli večjih količin vode na zemljo bodisi se je ksenon nekam izgubil. Nove raziskave kažejo, da je verjetno razlog drugi.

Razlaga 3: voda je bila ves čas tu

Če voda ni prišla na Zemljo pozneje, potem se je morala med vročo mladostjo nekako skriti na Zemlji. Dr. Wendy Panero z Univerze Ohio State je odkrila, da bi mineral ringwoodit lahko predstavljal to skrivališče. Voda, ki je bila prisotna ob nastanku Zemlje, bi se lahko absorbirala v ringwoodit globoko pod površjem. Tam bi bila varna tudi pred visokimi temperaturami. Ko je mineral ringwoodit počasi plaval proti površju, je shranjena voda začela napolnjevati oceane.

"Izračuni kažejo, da gre za od ena do dvakrat toliko vode, kot je je na površju." - dr. Wendy Panero

Da to niso le teorije, je pokazalo odkritje velikanskih podzemnih rezervoarjev vode v kamninah, ki so jih našli v Braziliji. Na globini 410-660 km so našli velikanska polja ringwoodita, ki vsebujejo dva odstotka vode. To se sliši malo, a ker gre za ogromne prostornine, je vode tu ogromno – več kot na celotnem površju. Podobne rezervoarje so odkrili tudi v Severni Ameriki in so, kot kaže, prisotni še drugod. Merili so, kako se potresni valovi premikajo skozi Zemljo, in iz rezultatov sklepali, da je 700 kilometrov pod površjem veliko namočenega ringwoodita.

Od kod je torej voda

Pravilne so seveda vse tri razlage – nekaj vode je na Zemlji obstalo od samega nastanka, nekaj so jo prinesli kometi, nekaj pa asteroidi. Vprašanje pa je, kateri prispevek je največji. Trenutno kaže, da je za današnjo vodnatost zadostovala voda, ki je bila na Zemlji že od samega nastanka. Kljub visokim temperaturam in negostoljubnemu površju se je uspela skriti v različne minerale in globoko pod površjem preživeti do današnjih hladnejših dni.

In to so fantastične novice. Tudi za iskanje nezemljskega življenja. Če je voda od samega začetka ostala na Zemlji, je podobno zelo verjetno še na številnih drugih planetih. Morda je suh Merkur izjema in ne pravilo. In morda se je vsaj na enem vlažnem planetu kakšna organska molekula začela spontano podvojevati …

Ko vam bo torej naslednjič na obraz padla kakšna snežinka, se spomnite, da je veliko njenih molekul preživelo milijarde let vročine globoko pod površjem, medtem ko so jih nekaj prinesli kometi iz oddaljenih predelov Osončja.

V oddaji smo obiskali tudi Prirodoslovni muzej v Ljubljani, kjer nam je zbirko mineralov, ki imajo takšne strukturne značilnosti, o katerih je govorila Wendy Panero, razkazal dr. Miha Jeršek.

Starejši si, boljši si. Tako kot vino. Kje pa, tole že dolgo ne velja več. Če je sploh kdaj veljalo. Ljudje si želimo biti večno mladi že desetletja. Kaj desetletja, stoletja, tisočletja. Že Grki so imeli boginjo mladosti Hebo, ki je stregla nektar bogovom na Olimpu in imela moč, da je nekomu podelila večno mladost. Iskanje recepta čudežnega napitka, ki bi nas odrešil muk staranja, se seveda ni posrečilo v obdobju našega življenja, mitološke zgodbe so sicer zgodbe, realnost pa je napredna medicina, ki je vse bliže tako imenovanemu vrelcu mladosti.

Dober mesec je minil, kar smo začeli z novo shemo delitve časa, kot rečemo koledarju. V Frekvenci X smo tokrat v čas umeščali zgodovinske dogodke in najdbe, preverili, kako so se širile novice in se spraševali, na kakšen način so na zgodovino vplivali mrki, kako so jih beležili, napovedovali, o njih poročali ter kako nam pomagajo datirati stare kronike.

Otroci se začnejo govora učiti že takoj ob rojstvu, najprej samo poslušajo in analizirajo glasove, ki jih slišijo. Po šestem mesecu začnejo spuščati glasove, prve besede izrečejo po prvem letu starosti. Kaj se dogaja v možganih otrok, kako se prilagodijo različnim dražljajem in zakaj so se sposobni naučiti več različnih jezikov hkrati? Preverjamo v večjezičnih družinah, na mednarodni šoli in se pogovarjamo s slovensko nevroznanstvenico dr. Najo Ferjan Ramirez.

Morda se vam zdi, da vaši vedri tviti in godrnjanje na Facebooku ne zanimajo nikogar razen vaših prijateljev, a se motite. S pojavom družabnih omrežij, na katerih pogosto nekritično delimo svoje misli, so družboslovne znanosti prvič v zgodovini dobile vpogled v glave več milijard ljudi. Odprle so se povsem nove možnosti za raziskave in tudi zlorabo podatkov.

Z vsadki v senzoričnem delu možganske skorje lahko paraliziran človek pridobi senzorično povratno informacijo iz roke in tisto, česar se dotakne, dejansko čuti. Kako je to mogoče in do kam sega komunikacija med človeškim telesom in robotskimi udi, smo preverili v oddaji Frekvenca X.

Sodelovali so:

dr. Michael Boninger, Univerza v Pittsburgu

dr. Marko Munih, Fakulteta za elektrotehniko

Nathan Copeland, kvadriplegik

Daniele Bellini, amputiranec