Ob prazničnih dneh, ki so pred vrati, se bo najbrž marsikdo spomnil tudi na tiste, ki živijo v pomanjkanju, in ne bo obdaroval le svojih bližnjih, ampak bo pomoč namenil tudi ranljivim v širši skupnosti. Če je tovrstna humanitarna dejavnost verjetno že od nekdaj del človeške zgodovine in tudi del mnogih religij in vrednostnih sistemov, pa je širši svetovni ustroj humanitarne in tudi razvojne pomoči – organizem, ki ga sestavlja vrsta mednarodnih institucij, pa nevladnih organizacij in nenazadnje nacionalnih razvojnih agencij – v resnici nekaj, kar je nastalo šele v modernem svetu. Čeprav lahko tudi posamezniki redno participiramo v akcijah pomoči ljudem na drugih kontinentih, zahodne države in tudi druge velesile, kot je denimo Kitajska, pa del svojega proračuna stalno namenjajo za humanitarno in razvojno pomoč, pa v resnici le malo vemo o tem, kako ti sistemi zares delujejo ter s kakšnimi težavami se spopadajo organizacije, ki ga sestavljajo. Še več, naše predstave o mednarodni humanitarni in razvojni pomoči segajo vse od idealizacij njene dobrohotnosti do cinizma in skepse glede dejanskih rezultatov tovrstnih projektov. Pri vsem tem pa seveda ne moremo mimo vprašanja, zakaj države sploh namenjajo denar in energijo za tovrstno pomoč po svetu in kaj imajo v prostoru mednarodnih odnosov - kjer se stvari praviloma ne odvijajo iz čiste ljubezni, ampak iz koristi - od tega? To so nekatere od tem, o katerih bomo govorili v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo znanstveno sodelavko Centra za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede dr. Jano Arbeiter, ter politologinjo dr. Katjo Žvan Elliott in antropologinjo Anušo Pisanec, obe z Direktorata za razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč na Ministrstvu za zunanje in evropske zadeve, ki sta v preteklosti delovali tudi na terenu, predvsem v nekaterih afriških državah. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Foto: Pixabay