Globalna uspešnica sodobne japonske pisateljice govori o človeku, ki je udomačil mačkona, in o mačkonu, ki je udomačil človeka, da bi nas navsezadnje naučila, kako dragocena so vsa življenja, človeška in živalska

Danes 53-letna Hiro Arikawa že dobri dve desetletji sodi med prodajno najuspešnejše japonske pisateljice. Uspeh, ki ga je najprej zabeležila v domovini, pa se je v zadnjih letih začel širiti tudi daleč onkraj meja dežele vzhajajočega sonca. Za to je prvenstveno zaslužen njen roman Maček gre na pot, ki ga je za založbo Beletrina iz izvirnika pred nedavnim prevedel Domen Kavčič. In s čim je Maček gre na pot pravzaprav prepričal bralke in bralce po vsem svetu? – Zgodba, ki jo Arikawa tu zapleta in razpleta, pripoveduje o ljubečem odnosu med moškim, Satorijem, in njegovim mačkonom, Nano. Kaj podobnega smo sicer že lahko brali kdaj v preteklosti, a v pričujočem romanu je pisateljica našla učinkovito pripovedno strategijo, zaradi katere je njeno knjigo sila težko odložiti; zgodbe o nežnem prijateljstvu med človekom in mačkom namreč ne pripoveduje človek … ampak maček. Pa govoreči mački res sodijo v literaturo, namenjeno odraslim bralkam in bralcem? – Gostja tokratne 7. strani, novinarka Primorski novic, Maja Pertič Gombač, je prepričana, da vsekakor.