V teh dneh so mesta že praznično okrašena, vse naokoli se sveti in blešči … Mnogim je to všeč, nekaterim morda malce manj … Sem pa prepričana, da si je večina od vas - ali pa si še boste - vzela čas in ste odšli v mesto na lučke. Pa je, če pogledamo v naše slovarje, ta izraz sploh pravilen? Bi morali reči, da gremo v mesto na sijalke? Morda na žarnice? Tadeja Bizilj je odgovore poiskala pri doc. dr. Mateji Jemec Tomazin z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.

Medovaren oz. medvedovaren, globoki ponaredek, tehnofobija in nebralec so novejše besede, ki v slovenskem jeziku še ne obstajajo dolgo. So del Sprotnega slovarja slovenskega jezika, katerega najnovejša različica bo izšla 3. decembra. O tem, kako slovar nastaja, smo v oddaji Kiks govorili pretekli teden. Danes pa bomo izvedeli, s katerih področij najpogosteje prihajajo nove besede.

Jezik je živa tvorba, ki se nenehno prilagaja aktualnim razmeram. To seveda velja tudi za slovenščino. V njej se vsako leto pojavi vsaj nekaj popolnoma novih besed. Tiste, ki se še uveljavljajo in jih tudi uporabljamo dovolj pogosto, mesto najprej dobijo v Sprotnem slovarju slovenskega jezika.

Ko govorimo o jeziku, se velikokrat zataknemo pri drobnih besedah. Tistih, ki se nam zdijo samoumevne. Ena takih je – veznik. Gotovo ste že kdaj slišali ali brali, ko je nekdo namesto veznika ampak uporabil veznik pač pa. Primera: »ni bil nesramen, ampak iskren« ali »ni bil nesramen, pač pa iskren«. Katera izbira je pravilnejša ali vsaj primernejša? Ustaljeni ampak ali na drugi strani pač pa? Sogovornik: Marko Janša, lektor in učitelj slovenskega jezika.

Uporaba nedoločnika in namenilnika povzroča trdovratne težave, ki se krepijo. Če smo še pred leti, ko smo v KiKs-u prvič govorili o namenilniku, ugotavljali, da se te težave pojavljajo predvsem pri govoru, smo v drugem KiKs-u, posvečenemu tej temi, ugotovili, da se težave iz govorjene že selijo v zapisano slovenščino. Danes, ko ta »kiks« pod drobnogled vzamemo že tretjič, pa o tem, da je zmeda še vedno prisotna in da celo povzroča izginjanje namenilnika. Darja Pograjc se je pogovarjala s prof. dr. Andrejo Žele s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.

Gotovo ste med iskanjem kakšne besede v spletnem Franu že kdaj naleteli na kvalifikatorja »starinsko« in »zastarelo«. Oba izražata časovno zaznamovanost besed. Prvega najdemo ob besedah, ki so bile nekoč splošno rabljene, a danes niso več v rabi. Drugega ob nekoč rabljenih besedah, ki so danes v knjižnem jeziku mrtve. Slednjih se 1. novembra lotimo v Kratki informativni koristni slovenščini s prof. dr. Markom Snojem z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.

V tokratnem KiKsu pod drobnogled jemljemo čustvenčke oziroma emodžije, ki izvirajo z Japonske. Gre za simbol ali sličico, navadno v podobi obraza, ki v elektronski komunikaciji izraža čustvo, razpoloženje ali zanimanje. Jezikoslovci in semiotiki jih uvrščajo v posebno kategorijo jezikovnih kodov, saj niso ne vizualni, ne verbalni.

"Cukr, kišta, špegli, kafe in džabe" so nekatere od slovenskih besed, ki jih pogosto uporabimo v govoru, redkeje pa pri pisanju. To je tudi razlog, da jih običajno sploh ni mogoče najti v slovarjih in drugih jezikovnih virih. To vrzel je nedavno premostil raziskovalec dr. Jaka Čibej s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je v okviru Centra za jezikovne vire in tehnologije pripravil prvi sistematični popis teh izrazov. V Digitalno slovarsko bazo za slovenščino je tako vključil več kot tisoč nestandardnih leksemov, kot so "štihati, švoh, štenge, parkirplac" … Besede so opisane z vsemi oblikami in izgovori ter bodo dostopne v digitalni obliki.

Za Kratko informativno koristno slovenščino sta tokrat kolegici Darja Pograjc in Saša Grčman zbrali nekaj primerov t. i. »jezikovnih smeti«. Verjamemo, da ste zdajle pomisli na nekaj, kar je odveč. Morda na ponavljanje mašil, kopičenje veznikov, tudi na kakšen nespreten primer prevzemanja iz tujih jezikov. Res je, vse to sodi v današnji KiKs, v katerem med drugim razjasnimo pojme kot so jezikovna čistost, slogovna ustreznost in jezikovna stilistika.

V slovenščini danes poznamo štiri glagolske čase - sedanjik, preteklik, predpreteklik in prihodnjik. Slednji je med vsemi glagolskimi časi najmlajši, saj ga poznamo šele od srednjega veka dalje. V stari cerkveni slovanščini, denimo, prihodnjika še niso uporabljali, je bil pa sicer ta prvi dokumentirani jezik Slovanov bogatejši za nekaj sklanjatev. O jeziku, ki sta ga v 9. stoletju oblikovala solunska misijonarja Ciril in Metod, smo v tokratnem Kiksu govorili s prof. dr. Matejem Šeklijem z Oddelka za slavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.