Knjiga Ivane Djilas z naslovom Hiša je bila na knjižni polici Ide Mlakar Črnič že od lanskega maja, a je zaradi vsakdanjih obveznosti ostala neodprta. Vse do teh dni, ko smo več doma in imamo več časa tudi za branje. Knjigo je prebrala na mah, o vtisih po branju pa več v naslednjih minutah. Z njo se je pogovarjala Tadeja Bizilj.

Prvoosebna pripoved, družbeno kritični družinski roman, ki v širšem kontekstu pokaže trenje med javnim in zasebnim in na razmere v družbi

Roman Hiša avtorice Ivane Djilas je njen pisateljski prvenec – prebrala ga je tudi Ida Mlakar Črnič, ki avtorico bolje pozna kot gledališko režiserko za odrasle in otroke pa tudi kot publicistko, ki piše o enakih možnostih in sprejemanju drugačnosti. Gre za prvoosebno pripoved, družbeno kritični družinski roman, ki v širšem kontekstu pokaže trenja med javnim in zasebnim in na razmere v družbi, tudi z uporabo jezika. V knjigi je veliko trenutkov, opisov družinskega življenja, ki so v dialogih lahko zelo sočni, zelo prepričljivi, življenjski, po eni strani grenki, po drugi strani že skoraj smešni.  Naša bralka, ki sicer knjigo v branje priporoča slehernemu posamezniku, v njej najde naslednje sporočilo.

“Sporočilo te zgodbe sem videla skozi priložnost, ki se pokaže v krizah. Tudi v takih krizah, v kateri smo zaradi koronavirusa sedaj. So točke, na katerih se ustavimo in preverimo svojo smer, uravnamo svoj kompas. In takrat se zamislimo, kaj pravzaprav v teh naših življenjih, v naši vsakdanjosti je zares pomembno. In kaj čisto zares šteje, ko izgubimo svoje sanje, ko se nam načrti sesujejo, ko se ti razblinijo kot milni mehurčki. Takrat se zavemo, kaj ostane in kaj je zares vredno.”