Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.

Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril, teoretiki zarote pa trdijo, da je udaril, ker je želel opozoriti nase

Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.

Najprej in na začetku
Po dolgih osmih letih je Zmago v slovensko visoko politiko spet vpeljal "kurac". Nazadnje je imel moški spolni organ na jeziku neponovljivi Rado Pezdir, ko je svoje ekonomske teorije in njih vegavo življenje podkrepil z "boli me kurac!" A od leta 2012 je bil "kurac" krivično zapostavljen in poslanec Nemec je zadnjič – sicer v angleščini – celo raje uporabil rit, kot da bi uporabil dobri stari kurac. To krivico je oni dan na predstavitvi vsakotedenske publikacije o delovanju UDBE popravil poslanec Zmago Jelinčič …

Moško spolovilo je dodelil slovenskim študentom. Ker "kurčevi študentje" zvenijo v teh čistunskih časih nekoliko seksistično, moramo v imenu poslanca njegovo označitev opremiti s standardnim opozorilom naše hiše.

Opozorilo: "Kurčevi študentje" so zapisani/izrečeni v moški slovnični obliki, vendar je bila žaljivka mišljena za oba spola!

Kakorkoli; da se v študentski organizaciji kalijo prihodnji politiki, dokazuje dejstvo, da več kot omlednega protesta študentska organizacija ni zmogla. "Da je tudi Jelinčič glasoval za zakon, ki je kurčevim študentom razdelil tiste fičnike ..." Bili so malo užaljeni, in to je to. V kakšnih bolj revolucionarnih časih bi študentska mladina poslancu brala levite, da bi potreboval še kaj drugega kot opornico za vrat. Ampak to so že debate, ki niso primerne za nacionalni radio. Kajti spodbujanje k nasilju je kaznivo, kurac pa na srečo za zdaj še ne.

Ampak se bodo študentje in poslanec že zmenili med seboj. Nas zanima nadaljevanje režiranega oz. slučajnega pogovora, kjer so se poslanec, univerzitetni profesor in vrhunski gospodarstveniki pomenkovali na ravni, ki jo legendarni pomenek pred Gajaševo garažo v "Petelinjem zajtrku" intelektualno večkratno presega. Kajti v nadaljevanju te debate je Jelinčič ugotovil zanimivo stvar; ko je analiziral vladne protikoronske ukrepe, je razmišljanje končal z: "Narod je glup." Moramo reči, da je ugotovitev sveža in presenetljiva, še sploh, ker je prišla iz vrst parlamentarne politike. Gre za z veliko močjo dedukcije domišljeno tezo, ki ji posvečamo osrednji del oddaje.

Najprej razmišljujočega vznemiri uporabljeni jezik. Uporaba samostalnika "narod" in pridevnika "glup" namiguje na hrvaško oziroma srbsko jezikovno poreklo. Res sta obe besedi sicer starikavi, a še vedno v slovenski izreki, zato pa toliko bolj pogosti v jezikih južno od Kolpe. Ker pa je Jelinčič znan nacionalist, verjamemo, da je temelj njegovi izreki nekoliko zaprašena slovenščina. Narod je sicer lahko razumljen povsem sodobno, zato pa "glup" že dolgo nadomeščamo z "neumen". Ampak pustimo semantiko Nacionalne stranke ob strani in se posvetimo izjavi sami …

Jelinčičeva misel nas samodejno usmeri na še enega velikega misleca, ki je "narod" razumel kot jedro slovenskega bitja. Jasno, da je med Cankarjem in Jelinčičem kar nekaj razlik, a neverjetno je, kako drugače, predvsem pa lažje je mogoče brati Cankarja, če ga kombiniramo z Jelinčičevo označbo naroda. Hočemo povedati, da je Cankarjeva dramatika z Jelinčičem dobila svež in razumljivejši kontekst. To, kar niso zmogli veliki režiserji preteklosti – gospodje Korun, Jovanovič ali Gombač – je Jelinčiču uspelo "od prve", kot se reče.

Poglejmo, kako se bere Jelinčičev Cankar …

"Narod je glup, zato si bo pisal sodbo sam!"

Ali pa 

"Hm, nekaj mora biti zad – za narodovim blagrom! Narod je glup."

In še:

"Takrat ne bo več tega naroda, ki caplja na različnih uzdah, ki je na prodaj za groš, za uslužen smehljaj. Narod je glup!"

Vendar tako obsežne in pomembne teze ne moremo končati z nekaj literarnozgodovinskimi navedbami. Na srečo obstaja preizkus Jelinčičeve teze, ki zdrži tudi matematično ali vsaj statistično presojo.

"Jelinčič je v parlamentu. Narod je glup."