V zadnjem času lahko spremljamo vrtoglavo naraščanje najrazličnejših teorij zarote. Tako rekoč ni relevantne teme, ki ne bi sprožila številne interpretacije, kaj da se v resnici skriva v ozadju. Iz relativnega obrobja so se prebile v ospredje in postale celo eno od sredstev geopolitičnih preigravanj svetovnih velesil.

Kaj predstavlja njihov vzpon? Je neprestan tok informacij in dezinformacij morda preprosto premočan in mu nismo več kos? Kako dobro se lahko znajdemo v okoliščinah nenehnega informacijskega trušča? Kako na takšni podlagi pravzaprav osmišljamo svet okoli sebe in kakšna družba se oblikuje pod takimi pogoji?

Nekaj vidikov bomo skušali osvetliti v Intelekti, v pomoč pri tem so nam bili nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek, komunikologinja prof. dr. Tanja Oblak Črnič, psihiatrinja Breda Jelen Sobočan in filozof izr. prof. dr. Peter Klepec.

Foto: Pixabay

Vzpon teorij zarote: o nevroloških in psiholoških ozadjih našega vedenja v digitalnem svetu

V zadnjem času lahko spremljamo vrtoglavo naraščanje najrazličnejših teorij zarote. Tako rekoč ni relevantne teme, ki ne bi sprožila številne interpretacije, kaj da se skriva v ozadju. Iz relativnega obrobja so se prebile v ospredje in postale celo eno od sredstev geopolitičnih preigravanj svetovnih velesil. Kaj se torej dogaja, da so časi očitno tako ugodni za takšno množenje teorij zarote?

Dolga senca evolucijske prilagoditve

Ko se je ključni del naše komunikacije preselil v digitalno okolje svetovnega spleta, so nekateri vidiki človeškega vedenja dobili nove razsežnosti. Po spletu se hitro širijo stvari, ki zbujajo pozornost, ljudje pa smo bolj pozorni na negativna sporočila. "To ima določeno evolucijsko logiko, saj je bilo za preživetje boljše, če sem bil sumničav, če sem v nekem dogodku ali dražljaju videl potencialno nevarnost," je izpostavil nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek.

Da se po spletu lahko kot blisk širijo laži in zavajanja, da je sovražni govor tako prisoten, tudi ni novost, ki je prej ne bi poznali. "Marsikaj je še vedno podobno, kot pri opravljanju na vaških ograjah," opozarja psihiatrinja in psihoterapevtka Breda Jelen Sobočan na določene vzporednice z vedenjem v bolj analognih časih. "Nekateri to počnejo iz socialne potrebe po druženju, drugi želijo na ta način socialno disciplinirati in postaviti neke norme, ki jih moraš upoštevati, sicer si deležen govoric, nekateri pa to počnejo s sovražnimi nameni. Teh slednjih, ki širijo govorice z destruktivnimi nameni, ni tako malo."

So stvari preveč kaotične? Posezite po teoriji zarote

Zunanjih sprožilcev za vedenje na spletu tudi ne manjka. Svet se sooča z resnimi pretresi na številnih področjih, ljudje pa imamo potrebo, da razumemo, kaj se dogaja. Toda na informacije, ki pridejo do nas, se ne moremo vedno zanesti. Teorije zarote, ki se v zadnjem času zdijo kar vseprisotne, so pravzaprav razumljiv odziv na precej kaotične in nepregledne razmere.

"Teorija zarote poenostavi zadeve. Temelji na predpostavki, da se v ozadju dogajanja skriva zarota," pojasnjuje filozof izr. prof. dr. Peter Klepec. Pri tem se teorija zarote nasloni na določene realne dogodke in okoliščine ter se zelo uspešno brani proti argumentov. "Pridemo lahko celo v paradoksalen položaj, ko ljudje toliko bolj verjamejo teoriji zarote, ker je večina medijev ali institucij tako zelo proti. Potem si rečejo, zagotovo je nekaj na tem, sicer se ne bi tako zaganjali."

"Predvsem pa teorija zarote služi premestitvi in zameglitvi," še poudarja Peter Klepec. "Odvrača pozornost od sistemskih problemov in za težave okrivi neke določene (pokvarjene) posameznike."

Kdo sploh še koga posluša, ko družba razpada na kose?

Teorije zarote se v digitalnem svetu še toliko hitreje širijo, ker so komunikacijski kanali vse bolj personalizirani. O marsičem smo obveščeni po priporočilu prijateljev, prav tako nam algoritmi ponujajo vsebine, ki bi nas utegnile zanimati. Okoli nas se ustvarjajo mnenjske mehurčki oziroma odmevne sobe, v katerih smo izpostavljeni predvsem mnenjem, s katerimi se sami sorazmerno strinjamo.

"To je zelo udobno okolje, ker se ne soočimo s posamezniki in posameznicami, ki imajo na isto temo drugačne poglede, druge informacije, celo drugačne argumente, ki bi našo pozicijo in védenje nekoliko pretresli," pravi komunikologinja prof. dr. Tanja Oblak Črnič. "Kar pomeni, da se družba lahko zelo hitro in predvsem trajneje fragmentira. Zaradi tega imamo lahko nato težave pri tem, ali imamo sploh enake kode, ali imamo enake pojme, skozi katere določene vsebine presojamo in o njih razmišljamo."