Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.

Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval

Minister Poklukar je bil prvi visoki državni uradnik, ki je Slovence v povezavi z epidemijo nekaj lepo prosil. Lepo nas je prosil, naj zdržimo še malo. In smo zdržali. Ampak nismo zdržali doma …

Žal se je minister znašel na nepravem mestu ob nepravem času.

V prazničnem času bomo v naši oddaji praznično kratki; zato le skromen komentar k vsem poročilom, ki ste jih slišali o desantu na Obalo.

Čez leta bo praznični čas, ki je za nami, skupaj s prazničnim koncem tedna, ki je pred nami – postal legendaren. In sicer bodo o zadnjem tednu letošnjega aprila govorili kot o tednu, v katerem se je epidemija prelomila. Na katero stran se bo, še ne vemo natančno, zagotovo pa se bo.

Od splošnega h konkretnemu. Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval. Čim je dr. Krek razkril povezavo med javnim zdravjem, cepljenjem in potovanji v tujino, je v ospredje javno-zdravstvenih naporov potisnil stari dobri DARS. Veliki magi slovenskih avtocest so s strokovnimi prijemi poskušali vsaj malo omejiti potovanja in s tem širjenje virusa. Na primorski avtocesti so zato dežurali trije tovornjaki in pet agencijskih delavcev: vsak z osebnim orodjem oziroma lopato in – covidnim dodatkom. Na štajerski avtocesti so se proti epidemiji borili: dva tovornjaka, en delovodja, trije agencijski delavci in eni mini bager.

Dars je bil precej uspešen … Uspešen vsaj toliko, kot je z lock downi uspešen NIJZ. Država je obstala na avtocestah in potovanje so zmogli le najhrabrejši; a celo pri Darsu so podcenili učinek dolgotrajne karantene, lepo vreme, morje in smrtno nevarno kombinacijo terase in kave. Vse našteto je zalilo Obalo s človeškimi telesi.

Kot ste že zasledili v dnevnoinformativnih oddajah, je Obala med prazniki zasuta. Po registracijah sodeč, je bila na obali Slovenija v malem; prva dejavnost, ki si je od epidemije povsem opomogla, pa je bila v treh obalnih občinah predvsem industrija parkiranja.

Vaš reporter se je v imenu resnice in verodostojnih informacij dva dni izpostavljal virusu in primorskemu soncu, tako da lahko brez posrednikov poročamo, kako mask, medsebojne razdalje in razkuževanja prejšnji konec tedna na Primorskem ni bilo niti v sledovih.

Nebrzdano veselje, druženje, športne dejavnosti, turistične dejavnosti, sprehodi, kolesarjenje, električni skiroji, motoristi in avtomobilisti ter terase … Vsa Slovenija se je zbrala med Sečo in Debelim rtičem, da je praznovala konec najstrožjih ukrepov. Čeprav v tem tednu praznujemo dan upora in dan dela in bi lahko kdo trdil, kako smo se uprli, da lahko ponovno delamo, smo v bistvu na obalo prišli praznovat dan zmage nad virusom.

Posledice prazničnega tedna bodo v zgodovini epidemije ostale zapisane kot prelomne. Karkoli se bo že zgodilo, bo nekomu neprijetno. Po dosedanjih izkušnjah, epidemičnih prerokbah, računskih modelih in znanstvenih analizah bi morala ob takšni gostoti ljudi, ki se ne držijo niti osnovnih preventivnih ukrepov, epidemija v prvi polovici maja dobesedno eksplodirati. Spet bi doživeli eksponentno rast, polne bolnišnice in drame okoli cepiva. Če pa se to ne bo zgodilo in bo kljub primorskim virusnim saturnalijam epidemija ostala na enaki ravni ali pa bo pojavnost virusa celo padla, se bomo prav tako upravičeno vprašali, čemu so bili drastični ukrepi od lanske jeseni sem sploh potrebni.

In še k resornemu ministru z začetka zgodbe. Ko so pele šiba božja, kazni in policijska ura, smo se ukrepov kolikor toliko držali. Ko pa je prišlo rahljanje in je na pogorišču epidemioloških ukrepov ostala le prijazna prošnja ministra Poklukarja, je šlo ljudstvo na vrat na nos nazaj v epidemijo. Ne da bi se prej prepričalo, ali je cepivo v bazenu …

Ali kot je poet že pred stoletji pravilno napovedal epidemiološko smolo, po kateri nas po vsakem izboljšanju doleti poslabšanje …

"Ne virus, pregnala nas bo sreča kriva!"