Ljudska republika Kitajska je tretja največja država sveta po površini, druga največja država na svetu po bruto družbenem proizvodu in največja država po številu prebivalstva. Je dedinja ene najstarejših, najvplivnejših in najveličastnejših civilizacij na planetu, zaradi česar ni presenetljivo, da Kitajci svojo domovino imenujejo preprosto Zhongguo, osrednje cesarstvo. Od začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja je stalna članica varnostnega sveta OZN in priznana jedrska sila, ki ima zaradi drugega največjega vojaškega proračuna pod orožjem več vojakov kot katera koli druga država. V zadnjih štiridesetih letih se je Kitajska prelevila tudi v pravcato trgovinsko velesilo – je največja svetovna izvoznica in druga največja uvoznica dobrin in izdelkov. Te številke po svoje pojasnjujejo, zakaj smo se v zadnjih desetletjih navadili govoriti, da je Kitajska država, ki bi v 21. stoletju lahko izzvala Združene države Amerike in sčasoma nemara celo postala osrednja svetovna velesila, ekonomski, vojaški, politični in kulturni hegemon, ki svojo moč, svoj vpliv brez posebnih težav uveljavlja na vseh celinah. Toda – kaj to sploh pomeni? Kako bi bil sploh videti kitajski izziv ameriški moči? In kako neki bi bil videti svet, ko bi mu Kitajska navsezadnje tudi zavladala? Kako bi Peking v tem primeru uredil mednarodne politične, gospodarske in varnostne odnose? Kaj bi ponudil drugim državam? Kako bi bil, skratka, videti tak, kitajski mir, pax sinica? – To so vprašanja, ki smo jih zasledovali v tokratni Intelekti. Pri tem so nam bili v pomoč naši gostje, novinarka in zunanjepolitična komentatorka časopisne hiše Delo Zorana Baković, sinologinja dr. Helena Motoh, vodja centra za sodelovanje s Kitajsko pri Znanstveno-raziskovalnem središču Koper, ter mag. Zdenko Udovič, polkovnik, nekdanji obrambni ataše Republike Slovenije v Ljudski republiki Kitajski. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Jan Dyrda (Pixabay)