Ob začetku desetletja je Katja Perat z nagrajenima in zdaj že dolgo razprodanima pesniškima zbirkama, Najboljši so padli in Davek na dodano vrednost, zbudila pozornost najširše javnosti, celo tistih bralk in bralcev, ki praviloma nikoli ne posežejo po poeziji. Ampak že takrat je avtorica večkrat poudarila, da je še zdaleč ne zanima samo pesništvo in da bi se enkrat v prihodnje rada preizkusila v pisanju romana. No, ta prihodnost je zdaj nastopila; pred nekaj tedni je pri založbi Beletrina izšel njen romaneskni prvenec, Mazohistka, ki pripoveduje zgodbo, umeščeno na Dunaj ob prelomu 19. v 20. stoletje. Kolikor Katjo Perat poznamo tudi kot angažirano javno intelektualko, ki redno posega v slovenske javne debate o najbolj občutljivih družbenih temah, se zdi ta preskok v stoletje in četrt oddaljeno preteklost vsaj nekoliko presenetljiv … Ali pa tudi ne, če pomislimo na Cankarjevo prepričanje, da se probleme od daleč pravzaprav vidi bolje. O čem torej govori Mazohistka in na kakšen način se ta roman vpisuje v sodobnost, smo v pogovoru s pisateljico preverjali v tokratnem Intervjuju na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Tihomir Pinter (iz osebnega arhiva Katje Perat)