Osredinimo se samo na zadnji poraz, ki so ga mnogi opisali kot sramotnega, v Stožicah proti reprezentanci Kosova. Kdo je kriv, je bilo odgovorjeno že stokrat. Zvezna vrsta, ki je bila luknjičasta in počasna. Selektor, ki ne spravi skupaj ofenzivne taktike, ali napadalci, ki dajo gol vsako četrto tekmo?

Po našem svetem prepričanju nihče od naštetih. Največjo krivdo nosi Janez Janša, za njim pa Danilo Türk.

Zgodba je zapletena, hkrati pa enostavna. Na predlog Janševe vlade je Slovenija prve dni marca leta 2008 priznala Kosovo kot neodvisno in suvereno državo. Strinjal se je tudi tedanji predsednik Danilo Türk in poslanci so z nekaj izjemami priznanje potrdili. Torej; če takrat Slovenija Kosova ne bi priznala, ne bi mogla prejšnjo soboto proti njemu izgubiti, ker tekme sploh ne bi igrala. Igrati proti državi, ki ne obstaja, je pač nemogoče.

Sobotni nogometni poraz je dal prav Sašu Pečetu in Zmagu Jelinčiču, ki sta že leta 2008 opozarjala, da bo priznanje imelo daljnosežne in negativne posledice za našo državo. Njune besede so ob sobotnem porazu z 2 : 0 postale meso, kar le še enkrat več pomeni, da je politični šovinizem tek na dolge proge.

Da bi se izognili podobnim blamažam in v pomoč našemu nogometu tako predlagamo, da za božjo voljo nikarte več priznavati novih neodvisnih držav … Da ne bi recimo komu prišlo na misel priznanje Katalonije … Ob trenutnem stanju v naši reprezentanci pa ne moremo biti samozavestni niti pred tekmo z ekipo Palestine, ki jo gostimo v rehabilitacijskem centru Soča.

Če dobro premislimo; slovenskemu reprezentančnemu nogometu bi najbolj pomagali, ako prekinemo diplomatske stike z večino svetovnih držav in potem bi, z neigranjem tekem, dosegli kar precejšnje uspehe. Pač po logiki, da če tekme ne igraš, si še vedno uspešnejši od tega, da jo izgubiš!

Ob tekmi pa je bilo še nekaj spornih situacij, ki so burile javnost mogoče celo bolj kot poraz sam. Tribune so namreč zasedli kosovski navijači v številu, ki je najbrž preseglo slovenske navijače in žvižgali so Zdravljici. Kar je vsega obsojanja vredno, ampak nekaj je treba vedeti …

Pogumni in neustrašni Iliri iz goratega zaledja Jadranskega morja gojijo do nogometa posebno strast. Pa ne le to. Nogomet je postal njihov izvozni izdelek, ki je mogoče celo bolj pogost, kot nastrgano meso v štručki ali pa popularna poletna osvežitev. Hočemo povedati, da nogometaši pod dvoglavim orlom logično zapolnjujejo nogometno reprezentanco republike Albanije, nato republike Kosovo in v veliki meri še reprezentanco Švice. Proti takšni valilnici nogometnih talentov je majhna Slovenija brez moči in ker smo v kvalifikacijah igrali tako s Kosovom kot s Švico, lahko v maniri duhovičenja športnih komentatorjev pristavimo, da je dvoglavi orel pošteno oskubil slovensko kokoš.

Pa gremo k izgubljenemu dvoboju na tribunah. Mlačnost in pomanjkanje energije slovenskih navijačev na tribunah je čudovito sovpadalo z mlačnostjo in pomanjkanjem energije slovenskih nogometašev. In poznejše jokanje po družbenih omrežjih, kako so bili gostujoči navijači bolj glasni, bolj zavzeti, z večjimi zastavami in z več strasti, je klavrni navijaški predstavi le nastavilo ogledalo.

Na tem mestu pa ne moremo mimo katastrofalne politike Nogometne zveze Slovenije.

Groteskna in zdaj sploh ne več prikrita absolutna in popolna centralizacija Slovenije je dosegla in zadušila tudi nogomet. Vztrajanje, da mora reprezentanca igrati tekme v na pol dograjenih Stožicah, ker je pač v onih betonskih temeljih zakopano bistvo slovenstva, je neumno, če že ni skrajno škodljivo. Nacionalne nogometne zveze, tudi tiste velikih in pomembnih reprezentanc, dosledno skrbijo, da nacionalna moštva domače tekme igrajo na različnih prizoriščih po državi. To ni ne neka novost, ne posebna praksa. Gre za osnovno nogometno dostojnost, bi zapisali. Razen slovenske nogometne zveze, ki je tako zaverovana v Ljubljano, kot da si nogometni uradniki ne bi smeli izplačati dnevnice, če bi se podali kam drugam. Recimo v Celje, kjer trenutno gori še zadnji dostojni utrinek slovenskega nogometa. Da o Mariboru, ki je kljub sramotni prodaji domačega kluba še vedno z naskokom največje slovensko nogometno mesto. Vztrajanje z Ljubljano in s Stožicami, kjer poskušajo umetno vzpostaviti čarobnost nekdanjega Bežigrada, je za slovenski nogomet škodljivo prav toliko, kot porazne igre naše nogometne reprezentance.