Minuli konec tedna je svet – od Nove Zelandije do Slovenije – obeleževal stoto obletnico konca prve svetovne vojne. Na komemoracijah smo se, razumljivo, spominjali predvsem življenj, ki jih je odnesla krvava povodenj, ki je na stari celini pa tudi drugod – v Afriki, denimo, in na Bližnjem vzhodu – divjala med letoma 1914 in 1918. Število žrtev je resnično pretresljivo; zgodovinarji govorijo o 15 do 19 milijonih mrtvih in 23 milijonih ranjenih. To pomeni, da je vojna, dokler je trajala, približno vsako tretjo sekundo izterjala nov davek v krvi. In vendar je treba reči, da se prva svetovna vojna v zgodovino ni zapisala kot epohalen dogodek le zaradi strašljive množice mrtvih in ranjenih. Ta spopad je namreč dolgoročno spremenil svet; po njem preprosto ni bilo več mogoče čustvovati, misliti in živeti, kakor poprej. Še več; v njegovi senci čustvujemo, mislimo in svoja življenja živimo tudi danes. Kaj je torej spremenila prva svetovna vojna? – Najbolj zgoščeno bi najbrž lahko rekli, da je po eni strani razgalila barbarstvo, ki se skriva pod na videz debelo plastjo evropske omike in civiliziranosti, ter, po drugi plati, naznanila začetek konca prevlade stare celine v svetovni zgodovini. No, prav to zarezo v predstavah, ki so jih o samih sebi gojili Evropejci, pa smo skušali izostriti tudi v tokratni Intelekti. Pri tem so nam pomagali naši gostje pred mikrofonom: zgodovinar, rusist in teolog, dr. Simon Malmenvall, pa literarna zgodovinarka in predavateljica na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Vanesa Matajc, ter zgodovinarka in predavateljica na Oddelku za zgodovino iste ljubljanske visokošolske ustanove, dr. Marta Verginella. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: kostnica v Kobaridu, posvečena italijanskim vojakom, padlim med prvo svetovno vojno