Da je svetovni splet pripraven medij za izkrivljanje, podtikanje, širjenje dezinformacij in laži, smo pravzaprav vedeli že dolgo. A zdi se, da smo skoraj tako dolgo tudi verjeli, da uporabnice in uporabniki spleta vendarle znamo precej natančno ločevati zrnje od plev, resnico od laži. Ali da to znamo storiti vsaj, kadar gre za resnično pomembne, daljnosežne odločitve. Potem pa smo med zadnjimi ameriškimi predsedniškimi volitvami nenadoma opazili, da ni čisto tako; da smo spretno in sočno spisani izmišljiji, konfabulaciji, fabrikaciji oziroma laži, ki posnema formo novinarskega poročila, pripravljeni z veseljem verjeti, če se le prilega občutkom in predstavam, ki jih že tako ali tako imamo o svetu. Demokrati so bili, na primer, prepričani, da je Trump v devetdesetih resnično izjavil, da bi, ko bi kdaj kandidiral za predsednika, kandidiral kot republikanec, saj naj bi bili republikanski volivci tiste vrste bedaki, ki jih je najlažje preslepiti. Nasprotno pa so se republikanci z navdušenjem oklenili lažnive vesti, da je papež Frančišek podprl njihovega zastavonošo. Široke množice so se teh lažnih novic skratka oklenile, kakor da so suho zlato. Zakaj? Zakaj je laž nenadoma videti mikavnejša od preverljivih dejstev? Kdo ima od tega korist? In kako so k razmahu lažnih novic in nastopu tako imenovane postdejstvene dobe prispevali tradicionalni mediji? – Ta vprašanja smo pretresali v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili dr. Sandra Bašič Hrvatin, dr. Jure Leskovec in Domen Savič. Oddajo so pripravili Martina Černe, Urška Henigman in Goran Dekleva.

foto: Leigh Blackall (flickr)