Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.

Čemu se je dvignila združena Evropa in v delno patetični maniri poskuša obraniti evropski nogomet?

Danes pa o najnovejših dosežkih slovenske zunanje in notranje politike. Slovenski zunanji politiki je iz dokumenta, ki ga ni nihče napisal, videli pa so ga vsi, ki ne govori o ničemer, pa kljub temu grozi, da bo snel Balkan iz tečajev, ki ga vsi zanikajo in si ga vsi želijo, uspelo narediti zunanjepolitični problem. Ampak da zunanjepolitični problem nastane iz nič, še ni največji dosežek tega tedna.

Medtem ko se je zunanjepolitična strast vrtela okoli ne papirja, je notranji politiki uspelo narediti notranjepolitični problem iz mednarodnega nogometa. Ker so notranjepolitični problemi, vzpodbujeni z domačim nogometom, že videna in od leta 2012 presežena kategorija, se po novem sprašujemo, kako lahko ustanovitev novega evropskega žogobrckega tekmovanja pretrese slovensko notranjo politiko.

Zadeva je preprosta in večino časa bizarna; ker slovenski predsednik Evropske nogometne zveze kdaj pa kdaj demonstrira aktivno državljanstvo, ga domovinski valjar v svarilo in poduk vsake toliko splošči do primerne debeline.

Ampak če smo že pri Čeferinu sporni ustanovitvi evropske Super lige, se zdi primeren trenutek, da vsaj malo skočimo v zeljnik kolegom iz športnega uredništva; če ne drugega, da unovčimo prezebanje na štadionih in ure, izgubljene pred televizijskim zaslonom. Če se na kaj, se kot vsi ostali prebivalci planeta v naši skromni redakciji spoznamo na nogomet.

Čemu se je dvignila združena Evropa in v delno patetični maniri poskuša obraniti evropski nogomet? Čeprav vsi vemo, da so cmerave zgodbe o revnih delavskih predmestjih, ki z vsem svojim proletarskim bitjem stojijo za nogometnim klubom, ki uteleša njihove deprivilegirane sanje, že davna preteklost.

Je pa kljub vsemu v celotni superligaški zgodbi mogoče najti trenutek, ki se ga da razumeti kot bojišče idej; idej, ki presegajo samo nogometno raven ustanovitve nove lige.

Evropejci smo na evropskost svoje civilizacije zelo ponosni. Celo tako, da smo z njenim izvozom v preteklih stoletjih požgali pol planeta; zadnja leta pa jo poskušamo pred reakcijo, ki jo je sprožila naša akcija, čim bolj učinkovito obraniti. Od tod vija vaja o preambuli o krščanskih koreninah Evrope in če spomin ne vara, v novi evropski vladi celo sedi komisar za "spodbujanje evropskega načina življenja". Kaj točno počne ta komisar, ki je značilno Grk, je bila do danes uganka … Ampak ob predlogu za ustanovitev zaprte nogometne lige pa je celo komisar Margaritis Schinas nemudoma tvitnil svoje nasprotovanje novoustanovljeni ligi.

Kljub načelni evropskosti je te, težko oprijemljive dobrine v sami Evropi ostalo bore malo. Globalizacija nas je prerešetala po dolgem in počez in medtem ko kritiziramo recimo ameriške potrošniške zablode, to najraje počnemo v restavraciji s hitro prehrano ali v eni franšiznih kavarn. Mednarodni kapital, nošen z zmagovitimi zastavami neoliberalizma, je zavzel čisto vse postavke, ki jih ima evropsko-zaščitniški Grk v svojem opisu del in nalog in kot kaže, bo odločilna bitka za obstoj Evrope potekala nikjer drugje – kot na nogometnem igrišču.

Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini. Je tudi edini vseevropski in enoten odziv proti globalni neoliberalni politiki. Če izvzamemo komemorativne ali pietetne odzive na recimo teroristične napade, je v odločni "ne" nogomet združil tako nacionalne politike kot ljudske množice. Evropska komisija, ki v odzivu ponovno cinca, si kot po navadi strelja v koleno; a ogorčeni odzivi pomembnih evropskih voditeljev jasno kažejo, na katero stran je pametno stopiti v tej veliki nogometni shizmi.

Med velikim begunskim valom poleti 2015 je večina prebežnikov novinarskim ekipam zatrjevala, da prihajajo v Evropo igrat nogomet. Ko smo jih ali zavrnili, ali vrnili, ali asimilirali, ali pregnali nazaj, smo mislili, da smo rešili evropski način življenja. In da smo vsaj malo rešili tudi evropski nogomet. Ampak evropski nogomet smo istočasno prodali plemenskim poglavarjem teh istih nesrečnikov, ki so jih oni pregnali iz brezupa tretjega sveta. Le da šejkov, oligarhov in Američanov nismo sprejeli s policisti in bodečimi žicami, temveč z zasebnimi ložami in ohlajenim šampanjcem; če so po naključju prihajali iz alkoholno tolerantne srednjeveške civilizacije.

Ko Aleksandra Čeferina, ki se je resnici na ljubo "ne kriv, ne dolžan" našel na osti desetletnih zablod evropske nogometne elite, ceframo v kontekstu domače politične greznice, si delamo slabo uslugo. Za slovensko politično elito, navajeno na neodločen rezultat, bodo prihajajoči dnevi še kako stresni. Ne le, da jih bo javnomnenjsko zasenčil fuzbal; odločitev za ali proti Čeferinu nenadoma ne bo več drobna notranjepolitična masturbacija, temveč bosta postali podpora ali pač nepodpora odločitev za ali proti evropskemu načinu življenja.