Življenje z osebami z motnjami v duševnem razvoju je pogosto bolj stresno za njihove starše in sorojence kot za te osebe same. Mateja De Reya, direktorica Zveze Sožitje, je v Delovem podkastu Na robu poudarila, da je najpomembnejša podpora družinam, saj so prav one tiste, ki nosijo največje breme. Te podpore s strani države skoraj ni, oziroma je minimalna. Prav tako je politika inkluzivnosti sicer kot filozofija dobra, vendar lahko škoduje samopodobi otrok.

»Že od rojstva, ko starši izvejo, da njihov otrok ni povsem običajen, se začenjajo soočati z drugačnostjo. To je proces, ki zahteva čas, saj se upa, da se bo stanje izboljšalo,« pravi Del Reya. A se žal ne. Za motnje v duševnem razvoju ni zdravila in upanja, obstaja pa več kot 300 diagnoz. »Šele ko se zavedajo, če karikiram, da ni upanja, da bo njihov otrok vrhunski športnik, se začne faza sprejemanja drugačnosti.«