Drugi val epidemije je vnovična preizkušnja tudi za številne varstveno-delovne centre in centre za usposabljanje, delo in varstvo. Ti povezujejo 3 tisoč 300 uporabnikov. Varstveno-delovni centri opravljajo zgolj nujno varstvo, uporabniki so doma, pogrešajo delo in vsakodnevno druženje. Večina bivalnih enot zdaj nima stikov z zunanjim okoljem. Koronavirus je spremenil življenje posameznikov s telesnimi in duševnimi motnjami, nekateri ne zmorejo razumeti novih pravil, pomembnih za zajezitev širjenja virusa. O premagovanju stisk, skrbi za uporabnike, strahu pred novimi vdori virusa, nenehnem prilagajanju in srčnosti zaposlenih v Intervjuju s predsednico Skupnosti varstveno-delovnih centrov Slovenije, Mirjano Česen.

Mirjana Česen, predsednica Skupnosti varstveno-delovnih centrov Slovenije

Virus je zelo spremenil vsakodnevno življenje varovancev, stanovalcev, zaposlenih in staršev v 33 zavodih, pravi Mirjana Česen, predsednica Skupnosti varstveno-delovnih centrov Slovenije:

"V vseh zavodih smo v nenehnih skrbeh pred novimi okužbami in v skrbeh, kako je z uporabniki, ki so namesto v dnevnem varstvu spet doma. Povsod smo vzpostavili sive in rdeče cone, največji problem je ločevanje čistih in nečistih poti, predvsem zaradi različnih prostorskih pogojev."

Večina uporabnikov vseh ukrepov ne zmore razumeti. Higiena je velik problem, nošenje mask tudi. Številni uporabniki imajo senzorne, gibalne ovire. Zanje je zelo pomembna obrazna mimika, tudi neverbalno sporazumevanje. Maske zelo težko sprejemajo. Tudi maske na obrazih zaposlenih, saj pogosto berejo z ustnic. Navajanje na fizično razdaljo je velika težava. Zaradi ohranjanja občutka varnosti uporabniki zdaj še bolj potrebujejo dotik, objem, stisk roke. Tudi zaposleni, ki jih želijo umiriti, potolažiti, so v primežu odločitev. Zato se fizičnim dotikom ne izogibajo, seveda pa je še potrebnejša dosledna higiena rok.

"Dosledno upoštevanje ukrepov in skoraj zaprti VDC-ji so zdaj v nasprotju z našimi prizadevanji. Uporabniki naj bi bili dejavni v socialni mreži, druženje jim veliko pomeni, vsakdanje delo, ki ga zmorejo, tudi. Naši uporabniki se starajo, tudi njihovi starši so ostareli. Ves dan svojemu odraslemu otroku ponujajo pomoč, kar je naporno. V domačih okoljih se pojavljajo stiske, vsi skupaj so hudo utrujeni. Strokovni delavci ponujajo psihosocialno pomoč, klici staršev in uporabnikov so pogosti. Včasih gre samo za ohranjanje občutka povezanosti. Stiske se poglabljajo, včasih so povezane tudi z odklanjanjem hrane. Epidemija in trenutne razmere se, žal, kažejo tudi na naših uporabnikih."

Zavodi medsebojno sodelujejo, izmenjujejo izkušnje, se spodbujajo in prilagajajo, vsi potrebujejo nasvete. V koronačasu tudi bodrijo drug drugega.

"Vsi se zavedamo, da se ob morebitnem vdoru virus v naših ustanovah lahko razširi kot požar."