Če želi stremuh v našem javnem prostoru razburkati mnenja, mora očitno prvorazredno temo označiti za drugorazredno. To storimo, in se osončimo v slavi.

Zato trdimo, da je pretekli referendum drugorazredna tema. Drugorazredna tema sta tako njegova premisa, njegova izvedba in njegove posledice. Kajti tisti, ki zdaj na veliko analizirajo, kaj pomeni 25 odstotkov udeležbe in devetdesetodstotna zavrnitev ter vpliv poziva k bojkotu, se ne zavedajo žalostnega dejstva slovenske demokratične tradicije; ali je vlada pozivala k bojkotu, ali pa bi ljudi z golažem vabila na volišča … Število udeležencev referenduma bi bilo do volivca enako. In zato je referendum drugorazredna tema, ker o njem razpravlja in razmišlja petindvajset odstotkov prebivalstva in sto odstotkov medijev. Prvorazredne pa so tiste teme, o katerih razpravlja petinsedemdeset odstotkov prebivalstva in nobeden medij.

Takšna tema je prvorazredna in prvorazredna tema tega tedna, tega meseca in tega leta je kurilna sezona.

Mogoče bizarno, mogoče obstransko, a kurilna sezona se dotika velike večine prebivalstva; o njej razmišljamo več in globlje kot o penzijah umetnikov, povzroča nam več skrbi kot pota in stranpota predsednika vlade; na naše dojemanje, ne le trenutka, temveč civilizacije kot take, pa ima večji vpliv kot demokratični ustroj.

Torej lepo po vrsti, kot so pojemajoči energenti v vrsti.

Za merjenje kurilne sezone imamo dve možnosti. Prva je napredna, ko so naše kurilne naprave opremljene z digitalijami, ki nam vestno in vsakodnevno beležijo porabo energije, ki gre za ogrevanje. Beležijo tudi vklop in izklop ogrevanja in nam, kot slaba vest, očitajo našo grdo razvado, ki je potreba po toplem domu. Druga metoda je klasična in se imenuje »položnice«. Obstaja tudi tretja metoda, ki se meri v kubičnih metrih drv, a ker je les kot kurivo preganjan, se ji bomo izognili.

In kaj nam torej sporočajo merske enote o letošnji kurilni sezoni? Uradno se je leta 2024 začela 15. septembra, neuradno pa v prvih delih oktobra – odvisno, na katerem koncu temperaturno različne dežele živite. In še kar traja. Kajti pogoj za končanje kurilne sezone je, da je zunanja temperatura v prvi polovici leta ob 21. uri tri dni zapored višja ali enaka 12 stopinj Celzija. Kar pa se po večini države, da o višje ležečih predelih ne govorimo, še ni zgodilo. Oziroma, če smo čisto natančni: načrtovalce kurilnih sezon sta letos povsem zmedla april in maj, ki sta obrnila svoji vlogi. April je pogoje za konec kurilne sezone že uvedel, maj pa jih je preklical.

Se pravi, da letošnja kurilna sezona z vzponi in padci traja že osem mesecev, kar sta dve tretjini leta. In glede na vremensko napoved se še ne misli končati. Če bi živeli na Islandiji, v polarnem krogu, sredi skandinavskega obilja, ali na Patagoniji, bi bilo normalno. V zmernem podnebnem pasu, ki zadnje čase iz sebe spravi le še kakšno nevihto, pa je čudno.

In zdaj še pihanje na dušo teoretikom zarot …

Kako je mogoče, da je naše podnebje vedno toplejše, da rušimo temperaturni rekord za temperaturnim rekordom, kurilna sezona pa se podaljšuje?

Odgovoriti je mogoče brez poglobljenega klimatološkega védenja. Nekdanji jutranji januarski ekstremi, ko je šlo do minus dvajset, so se danes sploščili čez več mesecev na jutranjih plus pet. Tako smo statistično sicer toplejši, a bivalni prostori brez kurjave ostajajo hladni.

In sedaj k praktičnim vidikom. Ni malo upravnikov kurišč, ki jim te dni žugajo z uprav, zbornic in direktoratov, da so ognje pogasili in ventile privili. Nimamo konkretnih podatkov, a kar veliko število javnih uslužbencev te dni preživlja s kaloriferji pod pisalnimi mizami. Gre za alternativno ogrevanje, ki takoj izniči energetsko varčevanje v velikih sistemih; ampak ko človeka zazebe v noge, se ne more učinkovito spopasti z vsem tem papirjem. Ali z učenci v razredu, ali z bolniki v čakalnicah. In tako naprej in tako nazaj.

Kurilna sezona ima mnoge multiplikativne učinke, kajti dokler so radiatorji topli, je prepovedano razmišljati o sadikah paradižnika, ledeni možje in ljudske vraže so še enkrat več premagali sodobno znanost, mediji pa se delajo, kot da se ne dogaja nič nenavadnega. In analizirajo referendume.

In zdaj zaključek, ki natančno pojasni, čemu je energetski lobi temna sila, ki resnično vlada v tej in mnogih drugih državah. Paničen prehod na elektriko, ki je predstavljena kot primarni energent prihodnosti, ne povzroča le mrkov, kot je bil tisti iberijski. Na površje spravlja druge sorte kapitalistov, kot so to bili naftni milijonarji. Električarji se zdijo mnogo bolj agresivni, mnogo bolj neizprosni in presneto prepričljivi …

Kajti zavedati se moramo za nas bolečega, za električarje pa zmagovalnega dejstva. Kot zahodna civilizacija smo postali temperaturno razvajeni, kar pomeni, da se bodo letos – v tistem trenutku, ko se bo ugasnilo ogrevanje – prižgale klime.