Moja zgodba

V oddaji Moja zgodba smo začeli s predvajanjem nekaterih prispevkov iz simpozija z naslovom Temna in težka dediščina komunistične revolucije na Slovenskem, ki je potekal 10. septembra 2025. Soorganizirala sta ga Slovenska matica in Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani v sklopu Leta dediščine. Na njem je sodelovala vrsta referentov različnih strok, ki so temno in težko dediščino komunistične revolucije predstavili vsak iz svojega poklicnega vidika. Poleg uvodnih besed ste lahko slišali tudi predavanje Lane Delač Hrovatin v katerem je predstavila nadzor tajne politične policije nad Edvardom Kocbekom, Borisom Pahorjem in Viktorjem Blažičem.

V oddaji Moja zgodba smo predstavili zadnji dve knjigi o najpomembnejšem časopisu v času komunističnega režima: »Temna in svetla stran Dela«. Njun avtor je publicist mag. Igor Omerza. Sedanja Temna stran Dela je nadaljevanje prve knjige o novinarjih Dela, ki so bili sodelavci tajne politične policije UDBe.  Prav tako pa v svojem delu omenja tudi novinarje, ki niso podlegli pritisku tajne službe. Gre torej za trilogijo o Delu in Udbi v skupnem obsegu 1.266 strani. Omerza jo je pripravljal skoraj 20 let iz ostankov ohranjenega udbovskega gradiva. 

V oddaji Moja zgodba smo predstavili knjigo z naslovom Beg iz pekla, ki jo je že leta 1987 izdal Anton Torkar. To je že tretji ponatis o vojaški poti primorskega Slovenca, ki je bil kot italijanski vojaški obveznik poslan na vzhodno fronto v zaledje bitke za Stalingrad. Knjigo sta ob 80 letnici konca druge svetovne založila Muzej novejše in sodobne zgodovine ter Tolminski muzej, predstavila pa nam je urednica, kustosinja Irena Uršič.

Poslušate lahko še zadnjo, šesto oddajo iz znanstvene konference z naslovom Med tradicijo in moderno: slovenski katoliški intelektualci in narodnostno vprašanje. Dr. Matjaž Ambrožič je predstavil jezuita patra ddr. Antona Prešerna, dr. Pavlina Bobič pa duhovnika Franceta Dolinarja, ki ga je poimenovala "plemič kulture, teolog in zgodovinar".

V oddaji Moja zgodba ste lahko poslušali še zadnji tretji del spominov vosovskega likvidatorja Franca Stadlerja Pepeta, ki se je spominjal delovanja varnostno-obveščevalne službe OF med drugo svetovno vojno V Ljubljani. Med drugim je podrobno opisal umor bana Marka Natlačena, ki ga je, preoblečen v duhovnika, izvedel 13. oktobra 1942. Pričevanje je komentiral dr. Damjan Hančič, ki je eden največjih poznavalcev revolucionarnega nasilja pri nas.

Iz pričevanja:

Ko je stopil Natlačen v prostor, se je žena oprostila in poslovila. Povedel sem, da sem poslan od tam in tam, da imam izredno važno obvestilo, da bi želel, da bi takoj dobil odgovor in ga tudi prenesel nazaj. S tem sem Marka italijanska prepričal, da je sem v redu, vedel sem se tudi kot duhovnik. Natlačen, je potem sedel za mizo, in takoj, ko je odprl pismo, je začel brati. V tistem sem pristopil, dva, tri korake do njega in oddal en strel v glavo, dva v vrat. V tistem trenutku je že završalo po hiši: Ajuto, italijansko skozi okno, ker je bila nasproti italijanska postojanka. V prostorih gimnazije je bila nameščena vojska in straža je bila ravno na nasprotni strani, malo odmaknjeno od strani Natlačenove hiše.

V oddaji Moja zgodba lahko že drugič prisluhnete vosovskemu likvidatorju Francu Stadlerju Pepetu, ki se je spominjal delovanja varnostno-obveščevalne službe OF med drugo svetovno vojno V Ljubljani. Njegovo pričevanje je komentiral znanstveni sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Damjan Hančič. Stadler oživlja spomine na začetke organiziranja VOSa, na atentate ter pomembne operacije, kot so reševanje aktivista Toneta Tomšiča iz italijanskega zapora, sledenje in umor industrialca Avgusta Praprotnika, ter reševanje načelnice VOS Zdenke Kidrič Marjete iz bolnišnice.

Citat iz oddaje o umoru Avgusta Praprotnika:

Grupa se je odločila, da izvede justifikacijo v Tavčarjevem hramu v bifeju. Avto je bil v Tavčarjevi ulici s šoferem varnostnikom. Streljal je Štefan (Brajnik). Umik je branil Štefan Babnik. Vsi trije so se začeli umikati v avto, ki ga je vozil Pangrc Ludvik. Praprotnik je imel spremljevalca zaščitnika, ki je bil naš agent, ki je potem, ko je avto že krenil streljal, v smeri umika avta in opozoril Italijane, ki so bili blizu sodnije. Videli so, da avto drvi proti Titovi in s puško ustrelili v karoserijo avtomobila. Naboj se je odbil in ranil Štefana Babnika tako, da mu je raztrgal črevesje. Tako je bil prepeljan v Neubergerjevo ambulanto na Vilharjevo cesto. Po akciji sem se sestal s Štefanom Babnikom, da prevzamem pištolo, ki jo je imel Babnik Štefan na akciji. Pri Neubergerju sem našel Štefana ležati na ozki operacijski mizi. Ležal je na hrbtu s skrčenimi koleni v krčih in mukah. Vprašal me je, če je akcija uspela, ali je ta izdajalec padel. 

Odgovoril sem mu, brez skrbi, da je, sigurno. Dal mi je pištolo, ki je bila na mizi ob njem, da jo odnesem na varno. Bila je to španska pištola. Vprašal sem profesorja Lavriča, (takrat nisem vedel, kdo je. To sem zvedel šele po vojni, ko sem se z njim seznanil. Vedel pa sem, da je naš, ker je bil to naš punkt), naj mi pove, kako je Štefan. Povedal je, da noči ne bo preživel.

V oddaji Moja zgodba lahko že drugič prisluhnete vosovskemu likvidatorju Francu Stadlerju Pepetu, ki se je spominjal delovanja varnostno-obveščevalne službe OF med drugo svetovno vojno V Ljubljani. Njegovo pričevanje je komentiral znanstveni sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Damjan Hančič. Stadler oživlja spomine na začetke organiziranja VOSa, na atentate ter pomembne operacije, kot so reševanje aktivista Toneta Tomšiča iz italijanskega zapora, sledenje in umor industrialca Avgusta Praprotnika, ter reševanje načelnice VOS Zdenke Kidrič Marjete iz bolnišnice.

Citat iz oddaje o umoru Avgusta Praprotnika:

Grupa se je odločila, da izvede justifikacijo v Tavčarjevem hramu v bifeju. Avto je bil v Tavčarjevi ulici s šoferem varnostnikom. Streljal je Štefan (Brajnik). Umik je branil Štefan Babnik. Vsi trije so se začeli umikati v avto, ki ga je vozil Pangrc Ludvik. Praprotnik je imel spremljevalca zaščitnika, ki je bil naš agent, ki je potem, ko je avto že krenil streljal, v smeri umika avta in opozoril Italijane, ki so bili blizu sodnije. Videli so, da avto drvi proti Titovi in s puško ustrelili v karoserijo avtomobila. Naboj se je odbil in ranil Štefana Babnika tako, da mu je raztrgal črevesje. Tako je bil prepeljan v Neubergerjevo ambulanto na Vilharjevo cesto. Po akciji sem se sestal s Štefanom Babnikom, da prevzamem pištolo, ki jo je imel Babnik Štefan na akciji. Pri Neubergerju sem našel Štefana ležati na ozki operacijski mizi. Ležal je na hrbtu s skrčenimi koleni v krčih in mukah. Vprašal me je, če je akcija uspela, ali je ta izdajalec padel. 

Odgovoril sem mu, brez skrbi, da je, sigurno. Dal mi je pištolo, ki je bila na mizi ob njem, da jo odnesem na varno. Bila je to španska pištola. Vprašal sem profesorja Lavriča, (takrat nisem vedel, kdo je. To sem zvedel šele po vojni, ko sem se z njim seznanil. Vedel pa sem, da je naš, ker je bil to naš punkt), naj mi pove, kako je Štefan. Povedal je, da noči ne bo preživel.

V letu spomina, ko mineva 80 let od konca druge svetovne vojne smo v oddaji Moja zgodba objavili nekaj pričevanj članov (VOS OF) Varnostno obveščevalne službe Osvobodilne Fronte. Za današnjo in dve naslednji oddaji smo tokrat izbrali pričevanje enega od »prvokategornikov« Franca Stadlerja Pepeta, ki je med drugim ustrelil Lamberta Erlicha in bana Marka Natlačena. Njegovo pričevanje v dveh delih je bilo posneto v letih 1978 in 1979. Dosegljivo v Arhivu Republike Slovenije. S komentarji bo tudi tokrat z nami znanstveni sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Damjan Hančič, ki je eden od vodilnih raziskovalcev revolucionarnega nasilja v Sloveniji.

Pred časom smo objavili pričevanje narodnega heroja Eda Brajnika Štefana, ki je bil nekaj časa komandant varnostne službe. Bil je tudi vodja 1. odseka OZNE za Jugoslavijo in po koncu vojne je vrsto let delal v zvezni upravi za notranje zadeve v Beogradu. Zatem smo objavili pričevanje Lidije Dermastia kasneje poročene Kovič. Njen mož je bil Anton Kovič Sine, njen brat pa je bil komandant in vodja VOS Marjan Dermastia Urban, imenovan tudi Urban Velikonja. 

Življenjepis iz slovenske biografije:

Stadler Franc - Pepe, narodni heroj rojen 30. maja 1915 v Šiški v Ljubljani. Tu je končal osnovno šolo, 4 razrede gimnazije in dvorazredno trgovsko šolo. L. 1937–38 je služil vojaški rok, nato je dobil zaposlitev pri Poštni hranilnici v Ljubljani, kjer je služboval do odhoda v partizane 25. junija 1943. Politično se je udejstvoval v delavskem kulturnem društvu Svoboda, 1935 postal član telovadnega društva Sokol. Spomladi 1941 se je priključil narodnoosvobodilnemu gibanju. Konec aprila 1941 je postal kandidat KPS, avgusta sekretar terenskega odbora OF v Šiški, jeseni kvartnega odbora OF II. Spodnja Šiška. Oktobra 1941 je postal član VOS v Ljubljani, novembra je bil sprejet v KPS in bil sekretar terenske celice KPS v Šiški, marca 1942 komandir skupine VOS v Ljubljani, maja 1942 komandant VOS za mesto Ljubljana, novembra 1942 pa Narodne zaščite za mesto Ljubljana. 25. jun. 1943 se je priključil Cankarjevi brigadi, kjer je bil namestnik komandanta III. bataljona in bil 11. julija 1943 ranjen pri Semiču. Zdravil se je v partizanski bolnišnici do septembra 1943. Zatem je postal inštruktor VOS v grosupeljskem in stiškem okrožju. 16. februarja 1944 je postal namestnik komandanta slovenske divizije vojske državne varnosti (VDV). Maja 1944 so ga poslali na Štajersko, kjer je reorganiziral VOS, ustanovil III. brigado vojske državne varnosti ter sodeloval pri osvoboditvi Zgornje Savinjske doline. Novembra 1944 so ga dodelili k OZNA za Slovenijo, kjer je ostal do 2. maja 1945. Od 2. do 30. maja 1945 je bil upravnik specialnega sektorja OZNE v Trstu, od začetka junija 1945 do 27. februarja 1958 pa je bil šef oddelka OZNA za Slovenijo. Bilj je načelnik oddelka pri republiškem sekretariatu za notranje zadeve SRS in prejemnik mnogih visokih vojaških in političnih odlikovanj ter Partizanske spomenico 1941; z redom narodnega heroja je bil odlikovan jul. 1952.

V letu spomina, ko mineva 80 let od konca druge svetovne vojne smo v oddaji Moja zgodba objavili nekaj pričevanj članov (VOS OF) Varnostno obveščevalne službe Osvobodilne Fronte. Za današnjo in dve naslednji oddaji smo tokrat izbrali pričevanje enega od »prvokategornikov« Franca Stadlerja Pepeta, ki je med drugim ustrelil Lamberta Erlicha in bana Marka Natlačena. Njegovo pričevanje v dveh delih je bilo posneto v letih 1978 in 1979. Dosegljivo v Arhivu Republike Slovenije. S komentarji bo tudi tokrat z nami znanstveni sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Damjan Hančič, ki je eden od vodilnih raziskovalcev revolucionarnega nasilja v Sloveniji.

Pred časom smo objavili pričevanje narodnega heroja Eda Brajnika Štefana, ki je bil nekaj časa komandant varnostne službe. Bil je tudi vodja 1. odseka OZNE za Jugoslavijo in po koncu vojne je vrsto let delal v zvezni upravi za notranje zadeve v Beogradu. Zatem smo objavili pričevanje Lidije Dermastia kasneje poročene Kovič. Njen mož je bil Anton Kovič Sine, njen brat pa je bil komandant in vodja VOS Marjan Dermastia Urban, imenovan tudi Urban Velikonja. 

Življenjepis iz slovenske biografije:

Stadler Franc - Pepe, narodni heroj rojen 30. maja 1915 v Šiški v Ljubljani. Tu je končal osnovno šolo, 4 razrede gimnazije in dvorazredno trgovsko šolo. L. 1937–38 je služil vojaški rok, nato je dobil zaposlitev pri Poštni hranilnici v Ljubljani, kjer je služboval do odhoda v partizane 25. junija 1943. Politično se je udejstvoval v delavskem kulturnem društvu Svoboda, 1935 postal član telovadnega društva Sokol. Spomladi 1941 se je priključil narodnoosvobodilnemu gibanju. Konec aprila 1941 je postal kandidat KPS, avgusta sekretar terenskega odbora OF v Šiški, jeseni kvartnega odbora OF II. Spodnja Šiška. Oktobra 1941 je postal član VOS v Ljubljani, novembra je bil sprejet v KPS in bil sekretar terenske celice KPS v Šiški, marca 1942 komandir skupine VOS v Ljubljani, maja 1942 komandant VOS za mesto Ljubljana, novembra 1942 pa Narodne zaščite za mesto Ljubljana. 25. jun. 1943 se je priključil Cankarjevi brigadi, kjer je bil namestnik komandanta III. bataljona in bil 11. julija 1943 ranjen pri Semiču. Zdravil se je v partizanski bolnišnici do septembra 1943. Zatem je postal inštruktor VOS v grosupeljskem in stiškem okrožju. 16. februarja 1944 je postal namestnik komandanta slovenske divizije vojske državne varnosti (VDV). Maja 1944 so ga poslali na Štajersko, kjer je reorganiziral VOS, ustanovil III. brigado vojske državne varnosti ter sodeloval pri osvoboditvi Zgornje Savinjske doline. Novembra 1944 so ga dodelili k OZNA za Slovenijo, kjer je ostal do 2. maja 1945. Od 2. do 30. maja 1945 je bil upravnik specialnega sektorja OZNE v Trstu, od začetka junija 1945 do 27. februarja 1958 pa je bil šef oddelka OZNA za Slovenijo. Bilj je načelnik oddelka pri republiškem sekretariatu za notranje zadeve SRS in prejemnik mnogih visokih vojaških in političnih odlikovanj ter Partizanske spomenico 1941; z redom narodnega heroja je bil odlikovan jul. 1952.

Pred nami je peta oddaja iz znanstvene konference z naslovom Med tradicijo in moderno: slovenski katoliški intelektualci in narodnostno vprašanje. V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili dvema primorskima duhovniškima primeroma. Dr. Matic Batič je predstavil Virgila Ščeka in njegov boj za slovenstvo, dr. Renato Podbersič pa podeželskega župnika Antona Rutarja med vero in narodom.