Nevroznanost se tokrat podaja med umetnost, obiskala bo namreč galerijo. Pred časom se je iz nevroznanstvenega preučevanja umetnosti rodila nova veda, ki ji danes rečemo nevroestetika. Temelje zanjo so pred skoraj dvajsetimi leti postavili nevroznanstveniki Semir Zeki na eni strani, Vilayanur Ramachandran in William Hirstein na drugi - izdali so namreč kontroverzna članka, v katerih nekoliko domišljavo trdijo, da lahko nekaj tako kompleksnega, kot je umetnost, razložijo ob pomoči nevroznanosti. Lahko torej razmišljamo v smeri, da imamo v možganih center za umetnost, kot trdi Semir Zeki, ali je zaznavanje in občutenje umetnin odvisno od povezovanja različnih centrov v našem zaznavnem sistemu?

Je za razlago umetnosti dovolj, če poznamo osem zakonitosti globoke strukture možganov, ki si jih je med sprehodom brez poznavanja umetnostne zgodovine zamislil Ramachardan? Kakšni procesi se dogajajo v možganih, ko opazujemo določene umetnine, denimo portret Mice Čop, rojene Kessler, slikarke Ivane Kobilca, ali pa pokrajino, recimo van Goghovo Zvezdno noč? Je naše dojemanje umetnosti povezano z našim humanističnim, izkustvenim predznanjem in koliko danes še velja Braqueova izjava, da umetnost vznemirja, znanost pomirja.

Foto: Narodna galerija