Zakisljevanje oceanov je preseglo kritično planetarno mejo. To pomeni, da so oceani najmanj za 20 odstotkov bolj kisli kot v predindustrijski dobi, še mnogo slabše pa je stanje na Arktiki in okoli Antarktike. To tudi pomeni, da smo prekoračili že sedmo od devetih planetarnih kritičnih mej, znotraj katerih lahko Zemlja zagotavlja varne pogoje za življenje, kakršnega poznamo.

Najbolj so ogroženi koralni grebeni, ki jih že tako ali tako uničujejo pretoplo morje in vročinski valovi. Zaradi bolj kisle vode zdaj tudi korale vse težje gradijo svoja ogrodja, ta postajajo bolj krhka in ranljiva. Toda najmočnejše je zakisljevanje v hladnejših predelih oceanov. Prekisla voda uničuje ličinke ostrig in rakovic ter načenja lupine in s tem odpornost pomembnega dela zooplanktona. S tem se maje pomemben člen v prehranjevalni verigi, od katerega so odvisne številne vrste.
»V zadnjih 300 milijonih letih ni bilo tako hitrih sprememb pogojev za življenje, kot se odvijajo danes,« pravi oceanska biologinja dr. Nina Bednaršek, raziskovalka na Institutu Jožef Stefan in na Oregonski državni univerzi, ena od avtoric raziskave, ki je pokazala, kako močno je že zakisljevanje in kako občutno so se zato spremenili pogoji za življenje. Soavtor raziskave dr. Richard Feely z Laboratorija za pacifiško morsko okolje v Seattlu pri ameriški Agenciji za oceane in atmosfero NOAA, ki že petdeset let raziskuje zakisljevanje in kemijo oceanov, pa opozarja, da bi se lahko do konca stoletja kislost povečala od 30 pa vse do 150 odstotkov, odvisno pač od količine CO₂, ki ga bomo še spustili v ozračje.