Pred kratkim nas je povsem neopažena preletela novica, ki bi morala imeti ne le večji odjek v javnosti, temveč bi morala vplivati na zgodovinsko, kulturno in politično prihodnost našega naroda. Poglejmo podrobnosti.

Pretekle dni so v prestolnici slavnostno zaznamovali »konec prve faze nadgradnje osrednjega dela glavne železniške postaje«. Ker je v tem PR obvestilu nesorazmerno veliko pridevnikov, sklepamo, da bo sledil še »slavnostni konec druge faze nadgradnje osrednjega dela glavne železniške postaje«.

In potem še njeno slavnostno odprtje.

Kakorkoli.

Slavnostno zaznamovanje je potekalo tako, da je na postajo slavnostno pripeljal prvi vlak. In prav v tem dejstvu tiči zajec. Kajti ko je slavnostno pripeljal prvi vlak na postajo pred skoraj dvesto leti, mu je večni bart France Prešeren posvetil mojstrovino »Od železne ceste«.

Takrat smo imeli slabo razvito železniško omrežje in komaj kakšnega pesnika, danes imamo slabo razvito železniško omrežje, zato pa se polovica Slovencev vodi za pesnike. In to le zato, ker se druga polovica vodi za pisatelje. Kakorkoli; nihče izmed tisočih slovenskih pesnikov se ni domislil, si upal ali se spomnil, da bi ob slavnostnem prihodu prvega vlaka na novi ljubljanski štacijon napisal nekaj primernih verzov. Tako ne ostane drugega, kot da se nespretno in s tresočim peresom naloge lotimo v naši skromni redakciji, kjer smo – če že ne vest ljudstva – pa vsaj vest slovenskega javnega prevoza. Tako gre …

Bliža se železna cesta.

Nje se Ljubljanca veseli,

da iz okoliške dežele

prebivalstvo izcedi.

Ak je blizu tista cesta,

čemu v prometu je zastoj?

Ne gre pogledat tuje mesta,

ne gre peljati se z menoj.

Sam se po železni cesti

vozil bom od nas do vas;

nikogar drugega ne mika

na vlaku zapravljati svoj čas.

Ceste tebi ne zapéram

ne v Maribor, Jesenice, Trst;

ti pa mene pusti zméram

da na obvoznici dvignem prst.

Jaz popeljem se tje v Gazo,

snubit Judnje kršene;

bom priženil z ženo črno

iz ulice sosedove.

Jaz pa hlače bom nosila

gospodar bom čez mošnjó;

bom hodila na kosila,

s komer meni bo ljubo.

Tebi jaz ne bodem zvesta,

ljubček! Ti si tiček cel;

če slučajno železna pride cesta,

ne verjamem, da bodeš mi ušel!

Po nji peljal te ženico

bom v Maribor, Jesenice Trst,

zaradi časa vožnje in zamude,

gvišno bo na poti – krst.