Te dni obeležujemo osem desetletij od začetka vojaške akcije, ki je pomenila začetek konca druge svetovne vojne in je v perspektivi rešila Evropo spon nacizma in fašizma. Govorimo o praznovanju osemdesete obletnice izkrcanja zavezniških armad na plažah Normandije, ki se ga je prijelo ime "dan D"!

"Praznovanje je potekalo v senci trenutnih vojn, sploh tiste na evropskih tleh," so zapisali verni kronisti. Sicer so se na obali zbrali vsi politični nasledniki takrat vpletenih strani, ki so ponovili obvezni "Nikoli več", medtem ko so njihovi tajniki prek elektronske pošte oboroževali divja vzhodna plemena. Kakorkoli.

Eden vrhuncev proslave je bil spominski desant britanskih padalcev na francosko ozemlje. Kot povedo vojaški zgodovinarji, se "dan D" ni začel z izkrcanjem na plažah, temveč že nekaj ur prej, ko so v zaledju pristale ameriške in britanske padalske enote ter zavarovale strateške mostove, ceste in naselja, kar je Nemcem onemogočilo pošiljanje okrepitev na napadeno obalo. In v spomin na desantni začetek operacije so britanski padalci tudi tokrat izskočili na normandijska polja. Leta 1944, sredi noči, so k njim pristopili ganjeni francoski prebivalci in jim ponudili vso pomoč, ki so jo po štirih letih okupacije lahko nudili. Tokrat pa so k padalcem pristopili francoski žandarji in od njih zahtevali potni list. Ker velika Britanija ni več v EU, so djali Francozi, in se na moč uradno držali, ko so s štampiljko odobrili spominsko in simbolno dejanje.

Prav je imel bradati Karl, ko je rek o ponavljajoči se tragediji zgodovine nadgradil z ugotovitvijo, da se zgodovina drugič ponovi kot farsa.
Kako drugače razumeti dejanje francoskih oblasti, ki ne da ne razumejo simbolnega dejanja, temveč ne razumejo niti biološkega dejstva, da jih brez padalcev izpred osemdesetih let sploh ne bi bilo. In da je bilo tveganje tedanjih vojakov ter tudi preštevilne žrtve med njimi z zahtevo po potnem dokumentu onečaščeno. Z zahtevo po pasošu so se Francozi ponečedili na lastno zgodovino in obstoj, na žrtve ter tudi na civilizacijske dosežke, ki so sledili v naslednjih desetletjih. Med katerimi je miroljubna skupnost evropskih narodov brez dvoma najsvetlejši.

Noro naključje je omogočilo prelepo parabolo o Evropski skupnosti, ki jo je de facto začelo izkrcanje junija 1944. V času, ko so francoski policisti legitimirali britanske vojake, so se odvile evropske volitve. Vsaj za slovenske izvoljene poslance si upamo zatrditi, da absurda evropske zgodovine, ki se je demonstriral na tisti francoski njivi, niso sposobni doumeti. Malo zaradi dejstva, da ga s svojim političnim in javnim delovanjem soustvarjajo, malo pa zaradi dejstva, da gre za intelektualne mediokritete.
Vsi ti strankarski vojščaki in kričeča otročad ne le, da ne doumejo evropske ideje, temveč jo celo pomagajo aktivno rušiti! Ena od novih poslank je v sramoto – ne le svojo lastno, temveč v sramoto rodu njenega in v sramoto Evrope kot take, začivkala, da se bo v Bruslju borila za "boga, družino in domovino". "WTF" vzkliknemo začudeno z besednjakom njene generacije.

Končali bomo preprosto, da bodo lahko sporočilo doumeli vsi udi naroda našega …
Ko so zavezniški padalci pred osemdesetimi leti izskočili nad polji Normandije in pristali v zasužnjeni Franciji, nacisti niso stopili k njim in jih povprašali po potnih listih … Streljali so nanje!
Povedano še bolj neposredno in še bolj vezano na sedanji trenutek evropske povezave … kar se začne s potnimi listi, se konča s streli. Kar se konča kot farsa, se ponovno rodi kot tragedija.