Danes pa nekaj družbenomoralne vzgoje z osnovami verouka.

Danes pa nekaj družbenomoralne vzgoje z osnovami verouka

Poslanci so se strinjali, da bodo neprimernemu obnašanju naredili konec. Najprej so hoteli narediti red tako, da bi naj mi nehali zmerjati njih, potem so se odločili, da se bodo nehali zmerjati med seboj, končno so predlagali, da naj se nehamo žaliti državljani; menda bo zakonodaja, ki jo pripravljajo, prinesla konec legendarnega slovenskega prepira.

Bolje rečeno: prepirali se bomo sicer še naprej, a ker pa bo umanjkalo zmerjanje, bo špetir zelo kulturen. Začel se bo z: "Oprostite, da se ne strinjam …", končal pa s:

 "Tako menim!"

A težava je v tem, da so s postavljanjem, prikrajanjem in uzakonjanjem norm obnašanja poslanci stopili na spolzek teren etike, morale in podobnih pojmov, na katerih so si lomili in tudi polomili zobe najbolj briljantni umi naše civilizacije. Ob njih pa še učiteljice družbenomoralne vzgoje, ki so bile njega dni zadolžene za gospodinjstvo in bonton.

"Če je zmogel Aristotel skoraj sam le z Nikomahovo pomočjo, čemu ne bi moglo devetdeset brihtnih buč izumiti nove etike," so si rekli poslanci in se lotili zakonodaje. Dokler je ne spišejo, nam ne ostane drugega, kot da oznanimo presenetljivo vest, ki je prišla z one strani Atlantika.

Kot vemo, je moralni imperativ najprej judaizma, pozneje pa tudi krščanstva in seveda katolicizma prišel iz zaboja, ki ga je kot poslovno darilo prejel sam Mojzes. Na dveh kamnitih tablah so bile očaku v desetih točkah prikazane smernice obnašanja, ki naj bi jim sledili sinovi Izraela ... Od takrat se ravnamo v zahodni civilizaciji po teh prastarih navodilih, vodilih, vendar ne vedno in ne povsem zavezujoče … Kot bi se reklo po epidemiološko: "Obnašanje po desetih božjih zapovedih je priporočeno, ne pa obvezno …"

Kot poročajo zgodovinski viri, je pozneje "skrinja zaveze" tik pred porušenjem izginila iz Jeruzalemskega templja in kot vemo, jo je po več kot dveh tisočletjih našel ameriški raziskovalec po imenu Indiana Jones. Kot tudi vemo, so jo založili in našli šele pred kratkim. Ameriški raziskovalci so ostrmeli, ko so na dnu skrinje našli še eno kamnito ploščo. Se pravi, da Božjih zapovedi ni deset, temveč jih je petnajst!

Ker pa je bila tretja plošča klesana v njim neznanem, kot so doumevali izumrlem jeziku, so si učenjaki dneve in noči razbijali glavo, da bi sporočilo razvozlali. Dokler preostalih petih zapovedi ni prebral neki Joseph, ki je na univerzi zaposlen kot vzdrževalec prostorov. Seveda ste uganili, da gre za slovenščino! Kar je edino pošteno in nič presenetljivo, saj smo Slovenci ob Izraelu edini izbrani narod.

Tako danes premierno objavljamo pet božjih zapovedi – z zaporednimi številkami 11, 12, 13, 14 in 15, ki veljajo samo za Slovence …

• Ne cepi!
• Ne kradi družbenega premoženja!
• Ne želi hiše svojega bližnjega! Počakaj, da gre v stečaj in jo kupi na dražbi.
• Ne želi žene svojega bližnjega. Sploh če si ženska!
• Ne izgovarjaj po nemarnem imena Gospoda, tvojega boga. Prav tako pa ne imen predsednika vlade, republike in parlamenta. Ob njih pa še imena devetdesetih poslancev, vseh ministrov, državnih sekretarjev ter imeni direktorja policije ter načelnika generalštaba …

S tem novim naukom bomo v naši državi nekako zamašili čas, dokler v parlamentu ne sprejmejo zakonodaje, ki bo svobodo govora spravila na razumno raven. Močno pa se bojimo, da niti darilo z gore Sinaj ne more spremeniti velike zmote, ki prežema etično misel slovenske politike.

Izbranci zadnjega sklica, izvoljeni, ne od Gospoda temveč od ljudstva, so usodno pomešali dva priljubljena pojma njenega veličanstva etike.

"Kaj v življenju zasledovati?" so zamešali s: "Komu v življenju slediti?"