Besedna in slikovna, predvsem pa doživljajska zgodovina Petre Vencelj je polna dosežkov. Ena najboljših slovenskih plezalk, legenda slovenskega alpinizma, prostega plezanja, inštruktorica, geografinja, umetnostna zgodovinarka, umetnostna kritičarka, kuratorka, kustosinja, fotografinja, predavateljica, knjižna avtorica, tekstopiska, turistična vodnica, mama, hčera, sestra, kristjanka.

Vse to je Petra Vencelj, tokratna portretiranka. Že to je veliko, pa še vedno ni vse. Ob srečanju z njo, ob pogovoru z njo, mi je prišla na misel Alenka Rebula, ki v knjigi Blagor ženskam piše o tem, kako ženske tudi zaradi svoje cikličnosti in senzibilnosti potrebujemo veliko druženja s svojimi notranjimi silami, da nam postanejo znane, domače, da se jim naučimo zaupati, in da nam postane lastna ženskost vodilo, vir moči in vsestranske rodovitnosti. In prav ob Petri Vencelj se spomnim na to, kar je zapisala Rebula:" Blagor ženskam, ki se spuščajo v goreča brezna iskat svojo dušo in se vračajo v ožganih krilih z osmojenimi lasmi, z otročiči v naročju stopajo navzdol po vulkanu pod oboki cvetnega prahu s sporočilom o rešenem svetu. Blagor ženskam, ki ne umrejo, samo izginejo, kot kruh na mizi. Nenadoma ga zmanjka in nihče od živih ni ostal lačen."