Srečal sem dijaka, ki je govoril, da bi učiteljico poslal na Goli otok, ker mu je dala slabo oceno. Ko sem ga vprašal, ali si predstavlja, kaj je Goli otok, mi je odgovoril, da je to nekakšen otok, kamor se je pošiljalo slabe ljudi. Nekateri politiki in del javnosti pa vidijo v Golem otoku celo rešitev za korupcijo, kar kaže na popolno nedelovanje pravosodnega sistema na Hrvaškem, je povedal hrvaški zgodovinar Martin Previšić.

Kako se spominjamo političnega taborišča Goli otok in zakaj ga ne smemo pozabiti? Odgovorom na ti vprašanji se posvečata nedavno izdani deli: pri Mladinski knjigi je izšel prevod obsežne monografije Zgodovina Golega otoka zgodovinarja Martina Previšića, pri Inštitutu Nove revije pa zbornik Goli otok po sedemdesetih letih. Gosta oddaje sta avtor monografije Martin Previšić ter etnolog in kulturni antropolog Božidar Jezernik, eden izmed avtorjev prispevkov v omenjenem zborniku, avtor študij o življenju v koncentracijskih taboriščih, med drugim tudi knjige Goli otok – Titov gulag.

Zakaj nismo opravili širše refleksije o Golem otoku?

Čeprav nekdanje politično taborišče Goli otok letno obišče nekaj tisoč ljudi, v mednarodnem prostoru pa obstaja veliko zanimanje za njegovo raziskovanje, hrvaška oblast ne kaže interesa, da bi ga uredila v spominski park in ga, navsezadnje, tudi ustrezno vključila v svojo turistično ponudbo. Razlog je predvsem v pomanjkanju volje obeh političnih strani, za kateri se zgodovina začenja z letom 1991, poudarjata hrvaški zgodovinar Martin Previšić in kulturni antropolog Božidar Jezernik.

Posledica nezanimanja za globljo refleksijo je, da si del hrvaške javnosti, med njimi tudi otroci, še vedno predstavlja Goli otok kot prostor, kamor se je pošiljalo slabe ljudi.

Srečal sem dijaka, ki je govoril, da bi učiteljico poslal na Goli otok, ker mu je dala slabo oceno. Ko sem ga vprašal, ali si predstavlja, kaj je Goli otok, mi je odgovoril, da je to nekakšen otok, kamor se je pošiljalo slabe ljudi. Nekateri politiki in del javnosti pa vidijo v Golem otoku celo rešitev za korupcijo, kar kaže na popolno nedelovanje pravosodnega sistema na Hrvaškem, je povedal Previšić.

Resnica je bila obratna. Nekateri zaporniki niso nikoli izvedeli, zakaj so bili zaprti. Med njimi je bil tudi Jože Jurančič, ki ga Jezernik označuje za največjega heroja v slovenski zgodovini.

Jože Jurančič je bil organizator komunistične celice in osvobodilne fronte v italijanskem koncentracijskem taborišču na Rabu. Pri vodenju 2000 taboriščnikov je razorožil vse italijanske vojake in njihovo vodstvo na otoku, ob tem pa ni bil ubit noben italijanski vojak ali oficir. Največji paradoks njegove življenske zgodbe pa je, da je pozneje kot taboriščnik Golega otoka, na Rabu gradil spomenik temu lastnemu podvigu.

Kako se spominjamo Golega otoka in zakaj ga ne smemo pozabiti? Odgovorom na ti vprašanji se posvečata nedavno izdani deli: pri Mladinski knjigi je izšel prevod obsežne monografije Zgodovina Golega otoka zgodovinarja Martina Previšića, pri Inštitutu Nove revije pa zbornik Goli otok po sedemdesetih letih. Gosta oddaje sta avtor monografije Martin Previšić ter etnolog in kulturni antropolog Božidar Jezernik, eden izmed avtorjev prispevkov v omenjenem zborniku, avtor študij o življenju v koncentracijskih taboriščih, med drugim tudi knjige Goli otok – Titov gulag.