Glasbenik, kantavtor, ki se je že na začetku poti odrekel Zevsu, bogu vseh bogov in za kazen postal lačen. Verjetno pav zares nikoli ni bil lačen, saj je za kruh počel marsikaj. Bil je poštar, hišnik, nočni čuvaj, zavarovalniški agent, prodajalec plošč, učitelj na vasi ... Bil je znanilec in nosilec novega vala v naših krajih v 80-tih. Poznajo in cenijo ga tudi na koncernih odrih od Zagreba do Beograda. Vsaj dvakrat je, kot pravi sam, postal ljudski pevec. Prvič zaradi Lidije, drugič zaradi nogometa, čeprav je njegov najljubši šport košarka. Še ena njegova ugotovitev je, da moraš biti pri kantavtorstvu malo narcisoiden in z malo besedami povedati veliko. Ko je po vzoru Mihaila Bulgakova postal romanopisec, je odkril lepoto pisateljevanja, saj imaš na voljo vse besede sveta in sam odločaš, kako boš razporedil svoje misli ... Blizu so mu postulati francoske revolucije: bratstvo, enotnost, svoboda. Ker je večni upornik in si upa izraziti mnenje, je večkrat skusil, kako je, ko te kar naenkrat, čez noč ne rabijo več. Pravzaprav bi morali reči ne potrebujejo, ker besede rabiti ne mara in bi jo izbrisal iz slovarja. Čez teden dni bo svetovno premiero v Sarajevu doživel dokumentarni film o njegovem liku in delu z naslovom Praslovan. Zato je spet živo vprašanje, koliko Praslovana je v genih sodobnega Slovenca? In tudi, kdo je bolj in več zabelil Praslovan ali Slovenec tretjega tisočletja? Gost nove epizode Prvakov tedna je Zoran Predin.

Ko je bila stara 5 let, je prvič stopila na tatami, 22 let pozneje je na Olimpu. Ekonomistka, ki je zadnja tri leta živela za Pariz, glasbenica, ki ljubi motorje, Primorka, ki obožuje bulgur, olimpijska prvakinja, ki pooseblja judo. Gostja nove epizode Prvakov tedna je olimpijska prvakinja in dobitnica prvega odličja za Slovenijo na 33. poletnih olimpijskih igrah v Parizu, Andreja Leški.

Vsestranski glasbenik, ki je kot najstnik začel z električnim basom, nato pa se je postopoma razvil v kontrabasista in diplomiral na Akademiji za glasbo v Gradcu. Živi v Bruslju, doma je na koncertnih odrih od Češke do Maroka, od Francije do Japonske. Skladatelj, pisec besedil in producent, ki je eden najbolj plodovitih slovenskih glasbenikov. Mojster konceptualnih plošč – od jazza do klasične glasbe, folka, bluesa, countryja, alternativnega popa, šansona in drugih zvrsti svetovne glasbe. Število njegovih samostojnih albumov se približuje številki 20, če bi prešteli vse plošče, pri katerih je sodeloval v različnih vlogah, bi omenili številko 70 ali več. Kot basist se pojavlja v vrhunskih jazzovskih zasedbah, poleg tega pa ustvarja tudi glasbo za gledališke predstave, kratke filme in multimedijske performanse. Kako doseči distanco do sebe in okolja, do načina bivanja in razmišljanja, je eno izmed vprašanj, ki žene tudi njegovo ustvarjalnost. Gost nove epizode Prvakov tedna je Robert Jukič

Prvi dan v tednu se v jutru na Prvem družimo s Prvaki tedna. Razmišljujoči, uspešni in pogumni sogovorniki odstirajo nove poglede, poimenujejo stvari s pravimi besedami, analizirajo dogodke in domislijo ideje ob skodelici kave ali čaja v jutranjem pogovoru, s katerim utirimo nov teden.

Zadržan asket, ki ne mara zreti v praznino, naj si bo to bel list papirja, prazen računalniški ekran ali brezciljna prihodnost. Prekarec, ki se je predal novinarstvu. Sprva je bil športni novinar, nato ga je zaneslo v poljudnoznanstvene vode. Sledilo je obdobje, ko je delal izvrstne intervjuje, le lučaj stran je odkril biografije: od Vilfana do Dragiča, od igralske ikone do bivše predsednice vlade. Svinjske nogice so mu prinesle Kresnika. Potem pa je prišel Taras Birsa. Lik, ki mestoma zrcali tudi lastnosti svojega mojstra. Denimo, da v digitaliziranem svetu še vedno najraje deluje analogno, da mora odgovoriti na izzive krize srednjih let ter da je vedno rad fit, fizično in umsko. Pisateljevo življenje je dobilo dinamiko kot da bi ga naselili v najzmogljivejši atomski pospeševalnik na svetu. V sedmih letih šest kriminalk. Pri 33. letih je stal na najvišji gori sveta, po 50. je postal eden najbolj uspešnih in prepoznavnih slovenskih pisateljev. Po odličnih odzivih na italijanskem knjižnem trgu, mu mnogi napovedujejo prihodnost evropske literarne zvezde. Pred štirimi leti je omahnil v prepad, in spoznal, kot pravi sam, da ni nesmrten. Vendar Stvarnik, vesolje, narava ali neimenovana višja sila ima z njim še načrte. Zato je tu. Spet pleza in kolesari, ker je to edini način gibanja pri katerem ga skoraj nič ne boli. Letos je prislovično kolesarskemu slovenskemu ljudstvu podaril navdih v obliki priročnika, ki združuje 66 krožnih kolesarskih poti. In zdaj je tu, da med drugim preverimo, kako se je izteklo njegovo 20 letno prehodno obdobje. Gost Prvakov tedna je Tadej Golob.

Košarkar, s katerim je bilo težko na igrišču in ob igrišču. Košarkarski genij, za katerega pravijo, da se je rodil 20 let prezgodaj. Ima 5 medalj s svetovnih in evropskih prvenstev, izmuznilo se mu je le olimpijsko odličje. Bil je prvi kapetan slovenske košarkarske reprezentance in spet le koš oddaljen od olimpijskih iger. Leta 2013 je bil sprejet v Hram slovenskih športnih junakov, leta 2014 je prejel Bloudkovo nagrado. Kot mladenič je trdil, da bo prvi evropski košarkar, ki bo igral v ligi NBA. To je ena izmed njegovih redkih neuresničenih napovedi, je pa zato kot športni komentator v živo spremljal finale liga NBA. Ustanovil je prvo šolo košarke za mlade v Sloveniji, ki zdaj poteka že več kot tri desetletja. Tudi to poletje na slovenski Obali. V njej so se kalili tudi Beno Udrih, Sani Bečirović, Boštjan Nachbar in Luka Dončić. Več kot tri desetletja je trajala njegova kariera športnega komentatorja. A pravi, da pri tem še ni rekel zadnje besede. V znamenju števila tri je še en podatek, njegova klubska kariera je bila razpeta med tri klube in tri mesta: Ljubljano, Splitom in Beogradom. Brez kampanje je bil izvoljen za poslanca Državnega zbora in tam služboval sedem let. V zadnjih letih se je spopadel s celično levkemijo, pri 47 je dobil prvo knjižno avtobiografijo, o njem govori televizijski dokumentarec Črni Peter. Dan po zaključku olimpijskih košarkarskih kvalifikacij je bil gost Prvakov tedna Peter Vilfan.

Če pred približno pol stoletja ne bi bilo izjemne sezone v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, bi gost tokratne epizode Prvakov tedna nemara postal zgodovinar, ali še bolj natančno, profesor zgodovine. Moč in prepričljivost teatra sta idejo o zgodovinarju poslala na smetišče zgodovine, kjer je pristala še ena karierna zamisel nadobudnega fanta o policistu kriminalistu. Namesto policist je postal esejist, pisatelj, dramatik, gledališki, televizijski in radijski režiser. A najprej je bil pesnik, kar pa ni čudno, saj sam pravi, da je poezija začetek vsega in da samo pesnik vidi. Je eden najbolj plodovitih sodobnih slovenskih pisateljev in eden najbolj prodornih gledaliških ustvarjalcev pri nas. Za svoje delo je dobil tako rekoč vse nacionalne nagrade in priznanja, od Borštnikove, Župančičeve, nagrade Prešernovega sklada, Ježkove, Šeligove, Grumove, nagrade Modra ptica in še ducat drugih. Pravi, da zaradi umetnosti razmišljamo in da zgodbe ženejo življenje naprej. Piše iz konflikta s svetom in z ljudmi ter poudarja, da pisanje ni popoldanski hobi. Brez dlake na jeziku govori o Šentflorjancih, ki ne marajo umetnosti, o kulturnih politikantih in da ko ni več kulture, je samo še kapitalizem in konec civilizacije. Pred 29. Slovenskimi dnevi knjige in na dan, ko se s prvimi predstavami začenja 59. Festival Borštnikovo srečanje je gost oddaje Prvaki tedna Vinko Möderndorfer.

Doktor fizike, ki piše sonete. Navduševalec, ki pri ljudeh vzbuja radovednost. Pravi, da nas ne sme biti strah poskusiti novih stvari in da se ne smemo bati porazov. Hiša eksperimentov je njegova služba, hobi in način življenja. Čeprav domuje na eni najbolj živahnih ljubljanskih ulic, na Trubarjevi, se je Hiša eksperimentov pravzaprav rodila v San Franciscu. Njena vizija je zdrava demokracija, izrazita večina ljudi, ki kritično razmišlja in je aktivna. Doktor Miha Kos pravi, da se najbolj boji brezdelja. Zato če ne snuje novih fizikalnih in kemijskih poskusov, ali ne tke verzov, vrtnari, kolesari, ali pa pripravlja mehiške jedi. Prepričan je, da moramo vsako idejo preveriti, čeprav se zmotimo, se nekaj naučimo. Znanje je univerzalno in pripada vsem, zato vsako pomlad znanost pride na ulice, mostove in trge. Na pragu Znastivala je gost nove epizode Prvakov tedna doktor Miha Kos.

Če bi na katerikoli točki časovne premice vpogledali v njegov življenjepis, bi hitro naleteli na besedo čebela. S krnajsko sivko se je prvič seznanil v petem razredu osnovne šole, ob maturi je po številu čebeljih družin že spadal med povprečno velike slovenske čebelarje. Študiral je biologijo, prevzel ga je čebelji ples in postal tema njegove diplomske naloge, za katero je prejel študentsko Prešernovo nagrado. Kot Fulbrightov štipendist je doktoriral v ZDA, seveda spet na temo čebel. O moči in učinkovitosti čebeljega sporazumevanja, o motivacijskih modelih v čebeljem panju, o tem, kako doseže konsenz družina, ki šteje od 40 do 60 tisoč članov v tokratni epizodi Prvakov tedna. Ali je ekološko čebelarstvo čebelarska prihodnost, ali bi morali uživati več medu in čebeljih pridelkov, ali je Janšev čebelarski nauk aktualen tudi 250 let pozneje? Gost Prvakov tedna na Svetovni dan čebel je bil dr. Janko Božič, profesor na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani – specialist za področje vedenja živali, med njimi tudi čebel.

Botanik, ki je že kot študent v nahrbtniku prenašal rastline na relaciji Cerkno-Ljubljana, da bi jim zagotovil primerno oskrbo. Vrtu se ni odpovedal niti med služenjem vojaškega roka, ustvaril si ga je na okenski polici. Ko je pred tremi desetletji postal vodja ljubljanskega Botaničnega vrta, je ob pogledu na neurejen vrt v precej slabi kondiciji pomislil, le zakaj sem sprejel to službo. Danes se vrt uvršča med najlepše in najbolj urejene na zemeljski obli, Vrtov z dvema certifikatoma je med več kot 3700 botaničnimi vrtovi na svetu le 18 in ljubljanski je med njimi. Botanični vrt v Ljubljani je najstarejša kulturna in znanstveno-izobraževalna ustanova v Sloveniji, deluje že od leta 1810. Kakšna bo njegova prihodnost? Peticija Ohranimo Botanični vrt opozarja, da je z načrtovano širitvijo železniške proge ogrožen znaten del Botaničnega vrta ob Ižanski cesti. Kaj bi v vrtu, ki je kulturni spomenik državnega pomena in spomenik oblikovane narave, v primeru takšnega posega izgubili? Zakaj ni širšega družbenega konsenza oziroma interesa, da bi se Botanični vrt Ljubljana razvijal s polno paro? Doktor Jože Bavcon opozarja, da smo izgubili stik z naravo in da hortikultura nizko kotira med Slovenci.