Logopedinja Larisa Zupanič pravi, da je razvojno-jezikovno motnjo težko opredeliti, saj je zelo kompleksna. Kaže se predvsem na področju jezikovnega razumevanja in izražanja.

Logopedinja Larisa Zupanič pravi, da je razvojno-jezikovno motnjo težko opredeliti, saj je zelo kompleksna. Kaže se predvsem na področju jezikovnega razumevanja in izražanja

V Jezikanju z logopedinjama Lariso Zupanič in Saro Trošt govorimo o razvojno-jezikovni motnji. Po dozdajšnjih raziskavah je prisotna v enaki meri pri dečkih in deklicah, in to v vsaj sedmih odstotkih populacije. V povprečnem prvem razredu 30 otrok sta to dva učenca. Motnja je celo petkrat pogostejša kot motnja avtističnega spektra, a je skrita in jo težko prepoznamo. Ni le oškodovanost na področju jezika, saj se pozna tudi drugje, na nejezikovnih področjih. Za otroke je značilna slabša socialna vključenost. 

Larisa Zupanič: "Opažamo, da so otroci manj zgovorni, pa ne zaradi sramežljivosti. Lahko so zgovorni, a je sporočilo neorganizirano. Povedi so pogosteje kratke, besedni zaklad je bolj skromen, pogosto rečejo to, tisto, 'uno' tam. Imajo težave tudi s priklicem besed: 'Kaj je že tisto?'. Tega je v govoru veliko in jih tako ovira, da ne morejo izraziti, kar so želeli. Tudi pri zapisu se vidi, da je besedilo nestrukturirano, težko rečemo, kaj je začetek in konec. In nenazadnje, kar se najprej opazi, so vedenjske težave. To je mogoče še najpomembnejše, da pri otrocih, ki imajo vedenjske težave, pomislimo na razvojno-jezikovno motnjo. Morda ni to zato, ker je len ali nevzgojen, lahko je razvojno-jezikovna motnja."