Nekateri hodijo v gore, da bi osvajali vrhove. Spet drugi hodijo v gore, da bi preizkusili meje svoje psihofizične vzdržljivosti. Tretji hodijo v gore, da bi, preprosto, bolje skrbeli za svoje zdravje. No, pisateljica Nan Shepherd pa je v gore – šlo je za Cairngormse na severovzhodu Škotske – hodila, da bi uvidela, kako Zemlja vidi samo sebe. To, malodane mistično izkušnjo je avtorica popisala v lirično spisanem, meditativno poglobljenem, filozofsko izzivalnem potopisu Živa gora, ki velja za klasiko škotske književnosti 20. stoletja in je, zahvaljujoč prevajalki Mirjam Drev in založbi UMco, pred nedavnim izšel tudi v slovenskem jeziku. Kako je Shepherdovi pravzaprav uspelo pozabiti na lasten »jaz«, preseči omejenosti vsakdanjega mišljenja in čustvovanja in se za nekaj sicer bežnih, a vendarle srečnih hipov združiti v eno z goro, z njenimi pritlikavimi borovci in razgibanimi pobočji, z njenimi muhastimi vetrovi in nepredvidljivimi meglami, s sinkopiranim ritmom njenih letnih časov, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo, v kateri smo pred mikrofonom gostili Mirjam Drev, je pripravil Goran Dekleva.
foto: Goran Dekleva