V zgodnjih jutranjih urah 26. aprila 1986 je eksplodiral reaktor četrtega bloka jedrske elektrarne v Černobilu. Radioaktivni oblak, ki se je takrat dvignil v atmosfero, je hitro obkrožil ves svet, obširna področja Ukrajine in Belorusije so postala trajno nenaseljiva, Mihail Gorbačov pa je leta pozneje celo povedal, da je po njegovi oceni prav černobilska katastrofa bistveno pripomogla k razpadu Sovjetske zveze.

Pa vendar se zdi, da se do najgloblje resnice te jedrske nesreče lahko prebijemo šele, če jo ugledamo skozi prizmo bridke usode milijonov povsem običajnih ljudi – tistih, denimo, ki so v bližini nuklearke živeli in bili potem razseljeni, tistih, ki so med dolgoletnim odpravljanjem posledic nesreče zboleli za radiacijsko boleznijo ali rakom, tistih, ki so izgubili svoje najbližje. Pretresljiva pričevanja teh ljudi najdemo zbrana v Černobilski molitvi, knjigi beloruske pisateljice, leta 2015 tudi prejemnice Nobelove nagrade za književnost, Svetlane Aleksijevič. In čeprav je to delo, ki ga ni vselej najlažje brati, je arhitektka Anna Kravcova v tokratni oddaji 7. stran izrazila trdno prepričanje, da se bo Černobilska molitev navsezadnje globoko dotaknila vsakogar, ki jo bo vzel v roke.