Ker so kulturne ustanove zaprte in je ponudba kakovostne zabave okrnjena, se moramo nasloniti na to, kar je ostalo. In zagotovo je najatraktivnejša prireditev na sporedu v matinejskem času, ko se vsak dan ob enajsti uri začne novinarska konferenca o poteku epidemije med Slovenci. Dolgoletni igralec slovenskega teatra Jelko Kacin je nesporni prvak koronskega odra in nekaj dni nazaj je spet užgal enega svojih večnih monologov, ob katerih so klasiki svetovne dramatike kot poeti z zadnjih strani šolskih glasil.

Po novem se delimo na urbano in podeželsko Slovenijo

Ker so kulturne ustanove zaprte in je ponudba kakovostne zabave okrnjena, se moramo nasloniti na to, kar je ostalo. In zagotovo je najatraktivnejša prireditev na sporedu v matinejskem času, ko se vsak dan ob enajsti uri začne novinarska konferenca o poteku epidemije med Slovenci. Dolgoletni igralec slovenskega teatra Jelko Kacin je nesporni prvak koronskega odra in nekaj dni nazaj je spet užgal enega svojih večnih monologov, ob katerih so klasiki svetovne dramatike kot poeti z zadnjih strani šolskih glasil.

Jelko je pomenljivo in v visoki slovenščini kot že tolikokrat do zdaj obdelal razloge, zakaj se epidemija pri nas ne umirja. Najprej so bile klasično na sporedu zidanice, nato pa je presegel samega sebe z povsem novo tezo … Zablestel je z mislijo, da se Slovenija deli na podeželsko in urbano in da posledično podeželska Slovenija ne nosi mask tako zavzeto kot urbana.

O zidanicah smo enkrat v naši oddaji že pisali, o urbano-podeželski epidemiji pa še ne; tako danes ponovno sledi epidemiološka analiza. Še bolj poglobljena in še bolj na poskok.

Javnost je ob Kacinovem monologu sicer skočila v zrak; a kot je v navadi, je javnost skočila, še preden je rekla »hop«, zato so danes Kacinove teze že pozabljene. Pozabljene skoraj povsod, razen pri nas, ki smo potrebovali teden dni, da smo se dokopali do razlogov in posledic izjav vladnega govorca.

Najprej in na začetku.
Delitev Slovencev je priljubljena metoda, ki jo slovenske politične elite v pomanjkanju kreativnejših pristopov uporabljajo zadnjih dvesto let. In dve stoletji delitev sta nas razdelili bolj kot se deli paramecij. Tako smo razdeljeni na bele in rdeče, partizane in belogardiste, liberalce in konservativne, verne in ateiste, nizke in visoke, moške in ženske, tiste na ić in tiste brez ića, na prišleke in avtohtone … Razdeljeni smo kot porcije v šolski kuhinji in ker je prostora za delitev malo, uspešnost vlade pa temelji na delitvi, je zviti Jelko segel še po edini delitvi, ki je ostala sama na polici … Po novem se delimo na urbano in podeželsko Slovenijo in med prepirom ter obtoževanji med mestom in vasjo, kdo je kriv za vztrajanje epidemije, bo tudi življenje vlade naslednjih nekaj mesecev lažje.
Nerodno je le, ker je nekaj presečne množice; se pravi, da je v mestih kar precej kmetov in na deželi vedno več mestjanerjev, – a izjeme ne bodo pokvarile srečne delitve.

Ko je – kot Mojzes morje – Jelko razdelil Slovenijo, je rejca ostro oko usmeril na podeželane. In na njihove zidanice. Zidanice so namreč njegov zakleti sovražnik in ilegalna središča širjenja koronavirusa. Na tem mestu nam ne preostane drugega, kot da se za trenutek zapijemo v teorijo in prakso zidanice – tega izjemno pomembnega kulturološkega in rekreacijskega objekta, ki je vtkan v arhitekturno zgodovino Slovencev vsaj tako močno kot kozolec. Le da ne tako ugledno.

Kot tipična predstavnica vinorodne krajine ima zidanica svoje posebnosti. V štajerski vinorodni krajini je recimo ne poznajo, ne poznajo je niti v primorskih vinogradih. Kar sicer ne pomeni, da se Štajerci in Primorci ne družijo ob vinu, a zidanica je večinoma doma na Dolenjskem.

Ko Kacin torej pravi, da se virus množi in redi po zidanicah, s prstom pokaže na Dolenjce. Kar pa ni najbolj taktno ali modro, kajti če bo ablast razjezila Dolenjce, se ji lahko ti strahotno maščujejo in ustavijo dotok cvička v Ljubljano. Kar bi za prestolnico pomenilo katastrofo, kot je ni ugledala od opustošenja Emone sem.

In še eno neumnost je upihnil Jelko z delitvijo Slovencev na urbane in podeželske. S tem ko se je zameril podeželski Sloveniji, se je pravzaprav zameril volilni bazi, ki daje legitimnost njegovemu šefu. Z drugimi besedami: tistemu, ki živi od glasov podeželske Slovenije, ni najbolj modro žugati, da je prav podeželje ovira na poti skorajšnje in bleščeče zmage nad virusom.
Kajti s podeželani je težava, da se, če so izzvani, obnašajo zelo nepredvidljivo. Kot vemo, izzvano urbano prebivalstvo sede na kolesa in se vozaka sem in tja po prestolnici. Izzvano podeželsko prebivalstvo, sploh pa Dolenjci, ko morajo zapustiti zidanice, pa na poti v prestolnico praviloma vzamejo s seboj dele kmečke opreme in orodja. Ali pa se sklonijo in iz podeželskega prahu poberejo večji kamen na še vedno makadamskih poteh slovenske regionalne politike.
Česar si pa nihče ne želi, kajti po Kacinovo bi napad na slovenski hram demokracije videl veliko manj šamanskih rogov, pa toliko več rdečih nosov.

Ko je Jelko Kacin izjavil, da v podeželski Sloveniji veliko redkeje nosijo maske, se ni oprl na noben uradni podatek. Nobena uradna organizacija, ki se ukvarja s statistiko epidemije, ne navaja razmerja med nošenjem mask v mestnih in podeželskih okoljih. Govoril je povsem na pamet, čisto po svojem občutku.

Ko pa v času največje zdravstvene, socialne pa tudi bivanjske stiske komunikacijsko najbolj izpostavljen mož podaja zasebne, nestrokovne in pavšalne ocene, bi to moral biti dovolj tehten razlog za njegov odpoklic.