V sredo

To, da je bilo njegovo Celje na vrhu Evrope, je znal sprejeti

Luka Žvižej je najboljši strelec v zgodovini slovenske rokometne reprezentance in drugi po številu nastopov zanjo. Levokrilni igralec si je zanimivo rokometno ime zgradil v tujini, z Barcelono je leta 2005 postal prvi Slovenec z naslovom evropskega klubskega prvaka na tujem.

To, da je bilo leto pred tem njegovo Celje na vrhu Evrope, je znal sprejeti.

V reprezentanci je igral tudi z bratom Mihom, ni pa osvojil nobene od medalj. Na domačem evropskem prvenstvu so dobili prednost drugi, pred bronom v Parizu pa je končal reprezentančno kariero.

Včasih si mislim, da sem bila, po domače rečeno, butasta. Mlajši Janji bi svetovala, naj kaj naredi drugače

V tednu pred domačo tekmo svetovnega pokala v športnem plezanju je gostja športno pogovorne oddaje V sredo najboljša plezalka na svetu. Janja Garnbret je navdušila na svetovnem prvenstvu in v celotni sezoni svetovnega pokala. Uvrščena je že na olimpijske igre v Tokiu in je ta hip prvo ime športnega plezanja tako v Sloveniji kot v svetu.

Od prvega naslova svetovne prvakinje pred tremi leti se je marsikaj spremenilo. Bolj sem odrasla in psihično zrela za tekme, imam drugačen pristop k treningu in tekmam. Včasih si pogledam svoje plezanje in se sprašujem: “Zakaj si pa to tam naredila?” Spomnim se, kako sem se takrat počutila in kakšen je bil moj pristop. Včasih si mislim, da sem bila, po domače rečeno, butasta. Mlajši Janji bi svetovala, naj kaj naredi drugače.

Tudi za tekme, na katerih ste zmagali, se vam zdi, da niste plezali dobro?
Ja, tudi. Včasih si jih pogledam in si rečem, da je bilo to obupno plezanje in da bi marsikaj spremenila. Mlajši Janji bi imela kaj povedati.

Če bi vas recimo vprašal za plezalne smeri v preteklosti, se jih spomnite? Na primer Arco 2017, polfinale, bi vedeli, kako je bilo?
Ja, točno vem! Črna smer na desni strani. Točno se spomnim. Res je bila težka smer.

Kaj pa recimo kvalifikacije evropskega prvenstva v Campitellu?
Tudi teh se spomnim. Rumena smer na levi strani s skokom na vrhu.

Zdaj moram pa paziti, da ne bom vprašal po tekmi, ki je ni bilo. Vudžjang lani, finale?
Dež je bil in tekma je bila odpovedana?

…

Vas kaj moti razmišljanje medijev in navijačev, da ste neuničljivi in nepremagljivi? Letvico ste resda sami dvignili tako visoko, ampak pričakovanja so vse višja. Kako gledate na razmišljanje, da “Janja pač ne more izgubiti”?
Vesela sem, da se v medijih veliko govori o plezanju. To mi je zelo všeč. Ne obremenjujem se s pričakovanji drugih. V medijih piše, kar piše. Jaz pridno treniram, seveda si sama želim vse, kar si želijo drugi. To me ne moti, saj sem perfekcionistka in imam visoko postavljene cilje. Vedno rečem, da plezam za sebe, in me preostalo ne zmoti. Tudi če kdaj ne zmagam, kar se seveda mora zgoditi, ni s tem nič narobe. Pogledati je treba, kaj je šlo narobe, v čem se lahko izboljšam.

Tudi govor o olimpijski medalji, kajne? Zlati, če smo natančni?
Kot vemo, obstaja možnost, da se to ne zgodi, seveda pa merim na olimpijsko medaljo. Pričakovanja drugih me ne motijo. Po takšni sezoni, kot je bila letošnja, bi bilo čudno, če pričakovanja ne bi bila visoka. Ker je to tudi moja želja, se na medije in javnost ne oziram.

Ja, tudi jaz si želim tega. Pridno bom trenirala še teh deset mesecev, kolikor je do olimpijskih iger, da to tudi dosežem.

Imate obilico tekmovalnih izkušenj. Kaj pa izkušnje z medijskimi obveznostmi? Kako ste se tega navadili?
Hja … Že na svoji prvi mladinski tekmi, leta 2013 v Grindelwaldu, sem imela svoj prvi intervju, in ko ga zdaj pogledam, se kar nasmejim …

Ga imate shranjenega?
Imam. Ne vem točno, kje je, ampak je smešno, tako da ga raje ne bi pokazala nikomur.

…

Še vedno ste mlada tekmovalka, pa vseeno ste bili letos najstarejši v finalu Briançona. Startno listo sem trikrat preveril, če res drži. Je bilo tudi za vas to presenečenje?
Priznam, to je bilo smešno, biti najstarejša tekmovalka v finalu. Vendar šport se mora razvijati, mlajše tekmovalke morajo priti. Včasih pomislim, da je za te mlajše tekmovalke prezgodaj, ker jih države prezgodaj pošljejo na tekme in začnejo pritiskati nanje, da morajo priti do rezultata …

… in ni vsaka Janja Garnbret …
Včasih potem pomislim, da me je strah, da bodo hitro odnehale zaradi vsega tega pritiska. Všeč pa mi je, da dobim nov izziv. Mlajša tekmovalka lovi mene, jaz lovim njo in to je super.

Po skupinskem delu EP v odbojki v Stožicah smo potegnili črto z glavnimi akterji, avtor naslovne izjave je slovenski selektor

Alberto Giuliani, selektor Slovenije: “Ekipa je enotna, ima značaj in bo dobro igrala na odločilnih tekmah. V osmino finala gremo s pomočjo odličnih navijačev, ki bodo skupaj z ekipo lahko dosegli zastavljene cilje.”

Metod Ropret, predsednik OZS: “Neuvrstitev v četrtfinale zagotovo zame pomeni rezultatski neuspeh.”

Alen Pajenk, igralec: “Ne bi bili tukaj, če ne bi šli na medaljo, kar pa si želijo vse reprezentance. Upam, da bomo od zdaj naprej pustili še več srca in krvi na igrišči. Zdaj smo se odločili, da bomo nevarni!”

Benjamin Savšek je po trinajstih kolajnah na velikih tekmovanjih osredotočen na svetovno prvenstvo in uvrstitev na olimpijske igre

Kanuist Benjamin Savšek je s trinajstimi medaljami velikih tekmovanjih eden najuspešnejših slovenskih športnikov. Zadnjo je osvojil na evropskem prvenstvu, kjer je bil zlat. V pogovorni oddaji V Sredo je Tomažu Langerholzu zaupal svoje misli o začetku kariere, ki jo je Savšek preživel v kajaku in ne kanuju ter prvem neuspelem spustu po savskih zapornicah v Tacnu. V pogovoru lahko izveste več tudi o športu, s katerim se ukvarja, spominih Savškovega očeta, odnosih med domačimi in tujimi kanuisti in izkušnjah, ki jih je nabral v bogati članski karieri ter njegovih največjih uspehih.

Alen Hodžić, kapetan košarkarjev Primorske

Kratka zgodovina kluba iz Kopra je polna presežkov. Precej daljša kariera kapetana tamkajšnjih košarkarjev pa ni bila samo igra na dva koša.

Pred začetkom evropskega prvenstva smo se pogovarjali z Niko Barič in Tejo Oblak

Slovenske košarkarice so že v Nišu, kjer jih čaka drugi nastop med evropsko elito. V večeru pred uvodno tekmo z Madžarsko smo se pogovarjali z dvema od glavnih članic naše ženske vrste Niko Barič in Tejo Oblak.

Baričevo in Oblakovo povezuje veliko skupnih lastnosti. Obe sta se s košarko začeli ukvarjati zaradi prijateljev in druženja, v mladosti pa sta uspešno igrali tudi nogomet, kjer bi ob drugačnih življenjskih odločitvah ali okoliščinah, prav tako lahko postali uspešni športnici. V ženski košarki sta si priigrali prepoznavnost doma in v tujini ter prispevali k njeni večji popularnosti. Nika Barič je na igrišču odločna in v ekipi deluje kot prava kapetanka in vodja. Opozorila je, da se bo na evropskem prvenstvu treba osredotočiti na vsako tekmo posebej in na nevarnosti napačne izbire agenta v karieri športnika. Teja Oblak si je prav tako navkljub težavam s poškodbami ustvarila uspešno klubsko kariero, ki ji bo v Nišu poizkušala dodati še uspeh v reprezentančnem dresu. V pogovoru lahko slišite tudi pohvale ne račun naturalizirane Američanke Shante Evans, ki bo na evropskem prvenstvu želela ponoviti vpliv Anthonyja Randolpha ob slovenskem naslovu evropskih prvakov v moški košarki pred dvema letoma. Evansova se je v ekipo zelo dobro vključila in soigralke so zelo zadovoljne, da je pripravljena braniti slovenske barve.

O pričakovanjih pred prvenstvom in klubski ter reprezentančni prihodnosti Nike Barič in Teje Oblak, več izveste v pogovoru, ki ga je pripravil Dare Rupar.