Svetovna romaneskna uspešnica sodobne francoske pisateljice občuteno in pronicljivo govori o tragediji, travmi in postopnem vračanju nazaj v živost

Danes 58-letna Valérie Perrin je leposlovje začela ustvarjati šele prek kakim desetletjem – pred tem je delala predvsem kot filmska scenaristka –, a je med francoskimi bralkami in bralci hitro, že s prvencem, požela nemalo pozornosti. Uspehu v domovini je sledil še preboj na mednarodno literarno sceno; pri tem je ključno vlogo odigral njen drugi roman, Sveža voda za rože, ki skozi pripoved o Violette Toussaint, čuvajki pokopališča v podeželskem mestecu v Burgundiji, govori o neizrekljivi tragediji, paralizirajoči travmi in postopnem vračanju nazaj v živost. Tema, ki se je Perrin loteva v Sveži vodi za rože, je torej vse prej kot lahkotna pa tudi pripovedni pristop, ki zgodbe ne podaja linearno, ampak skače naprej in nazaj po časovni premici, tako da se nam resnica razodeva le postopoma, zahteva precej zbrano branje. In vendar je voditeljica Odmevov, Manica Janežič Ambrožič, globoko prepričana, da bosta tista bralka in bralec, ki se bosta soočila z romanom, navsezadnje bogato poplačana. S čim natanko? – Odgovor na to vprašanje smo v pogovor z Manico Janežič Ambrožič iskali v tokratni 7. strani.