»Če mi decembra ne bi v Pariz pisal ljubljanski nepremičninski agent in rekel, da ima za primorsko stanovanje resnega kupca, kmalu zatem ne bi našla tiste fotografije in se mi ne bi razkrila zgodba, ki jo je skrivala slika in jo je skrival čas.« Takole, s stavkom, ki je po eni strani sicer trdno zasajen v vsakdanjo, skoraj banalno stvarnost, a po drugi strani vendarle draži z obljubo skorajšnjega razkritja dolgo in globoko zakopanih skrivnosti, se začenja roman Veronike Simoniti Ivana pred morjem. To posrečeno dvojnost oziroma razpetost med zdaj in nekoč, med tistim, kar je vsakomur vidno, in onim, kar naj bi na vekomaj ostalo potlačeno, pisateljica nato spretno vzdržuje slabih dvesto strani, dokler pred našimi očmi navsezadnje ne zraste resnično umetelno izpisana knjiga. Knjiga, ki je junija na ljubljanskem Rožniku prejela letošnjega kresnika za najboljši slovenski roman. Kako je torej Veronika Simoniti napisala svoje nagrajeno delo? Se ji je bilo – dolgo predvsem mojstrici kratke proze – težko privaditi na pisanje dosti daljše literarne forme? Kaj nam je z Ivano pred morjem pravzaprav hotela povedati o sedanjosti, preteklosti in o moči družinskih spominov? – Ta in druga sorodna vprašanja nas bodo, spoštovane poslušalke in cenjeni poslušalci, zaposlovala v današnjem Intervjuju na Prvem, ko pred mikrofonom gostimo prav Veroniko Simoniti. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva.

Veronika Simoniti, ki je za svoj drugi roman, Ivana pred morjem, prejela letošnjega kresnika, odpira vrata v svojo pisateljsko delavnico

»Če mi decembra ne bi v Pariz pisal ljubljanski nepremičninski agent in rekel, da ima za primorsko stanovanje resnega kupca, kmalu zatem ne bi našla tiste fotografije in se mi ne bi razkrila zgodba, ki jo je skrivala slika in jo je skrival čas.«

Takole, s stavkom, ki je po eni strani sicer trdno zasajen v vsakdanjo, malodane banalno stvarnost, a po drugi plati vendarle draži z obljubo skorajšnjega razkritja dolgo in globoko zakopanih skrivnosti, se začenja Ivana pred morjem, drugi roman Veronike Simoniti. To posrečeno dvojnost oziroma razpetost med zdaj in nekoč, med tistim, kar je vsakomur vidno, in onim, kar naj bi na vekomaj ostalo potlačeno, pisateljica nato spretno vzdržuje slabih 200 strani, dokler pred našimi očmi navsezadnje ne zraste resnično umetelno izpisana knjiga. Knjiga, ki je junija na ljubljanskem Rožniku prejela letošnjega kresnika za najboljši slovenski roman.

Kako je torej Veronika Simoniti spisala svoje nagrajeno delo? Se ji je bilo – dolgo predvsem mojstrici kratke proze – težko privaditi na pisanje bistveno daljše literarne forme? Kaj nam je z Ivano pred morjem pravzaprav hotela povedati o sedanjosti, o preteklosti in o moči družinskih spominov? – Ta in druga sorodna vprašanja nas zaposlujejo v tokratnem Intervjuju na Prvem, ko pred mikrofonom gostimo prav Veroniko Simoniti.