Lani jeseni je z delom začela nova sestava Upravnega odbora Prešernovega sklada. Prejšnji teden, ko so bila javnosti sporočena imena letošnjih lavreatov, smo lahko videli prve sadove njenega dela. Pozornost javnosti je bila seveda upravičeno usmerjena predvsem k ustvarjalnemu opusu prejemnikov »velike« in »male« Prešernove nagrade, toda pozornim ni ušlo, da še noben Upravni odbor doslej imen nagrajencev ni razkril več tednov vnaprej. Je to pravzaprav tiho priznanje, da je pri nagradah dandanes najpomembneje to, da imajo mediji dovolj časa, da javnosti ustrezno predstavijo delo nagrajenih ustvarjalcev? Ob tem se menda lahko tudi vprašamo, ali večino slovenskih medijev in njihovih odjemalcev umetnost sploh še zanima? – No, obenem pa prav ta čas poteka tudi javna razprava o spremembah zakona o Prešernovih nagradah, ki naj bi med drugim omogočile, da bodo v prihodnje to visoko priznanje prejemali ne le umetniki, ampak tudi direktorji, programski vodje in menedžerji kulturnih institucij ... Gre tu za mešanje hrušk in jabolk, za devalvacijo same umetnosti ali, nasprotno, za priznanje, da umetniki pravzaprav precej težko ustvarjajo, če nekdo drug ne bdi nad delovanjem ključne kulturne infrastrukture? – Vprašanj, povezanih s Prešernovimi nagradami, je torej veliko. Na njih je odgovarjal predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada, režiser, dramatik in pisatelj, Vinko Möderndorfer. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva.

Foto: RTV SLO