Danes praznujemo dan, ko je velik človek dejal: »Lubi Slovenci!« In s tem za vedno spremenil slovensko krajino, ko je pozabil, ali ni hotel, ali je ignoriral dodati: »Lube Slovenke!« Naslednje generacije so se trudile situacijo popraviti. Nagovarjale so občestvo z: »bratje in sestre,« »tovarišice in tovariši« in z »gospe in gospodje«, a osnovni greh je ostal: »Lubi Slovenci!«

Od tistih dob imamo Slovenci velik problem, kajti v Slovenkah se je zasadil trn nezaupanja in Slovenci delamo vse, da bi se odkupili za Trubarjev greh. V zadnjih tridesetih letih samostojnosti, demokracije in tržnega gospodarstva s tem, da na njih prepišemo vso lastnino.

Medije je preplavila novica, kako je izpostavljen član največje opozicijske stranke, politični stalaktit in dobesedno »lubi Slovenec« Branko Grims na Bledu oddajal vilo turistom. Ker poslanci in pridobitvena dejavnost, še sploh posedovanje in oddajanje vil na Bledu, ne gredo najbolj skupaj, je v svoj zagovor kleni Branko povedal, da je ne oddaja on, temveč njegova žena. Vsi papirji so urejeni, davki plačani, lastništvo jasno; hiša je družinsko premoženje, oddaja, kar je pridobitna dejavnost, pa jo žena. Branko pa za hišo skrbi, skrbi za napeljave in ogrevanje, ko pa pridejo turisti, nemudoma pokliče ženo. Kot to počno vsi lubi Slovenci, od žena spremenjeni v hišnike.

Pa da ne bi, kot je v medijih navada, zdaj zlivali gnojnice po poslancu največje opozicijske stranke, ki je sam svojo hišniško vlogo umetelno povezal s političnim obračunavanjem in z evropskimi volitvami leta 2024 … Poglejmo na problem prenašanja lastnine na žene širše.

Namreč; če si Slovenka, kljub temu da te je Trubar izpustil in se z nekaj sreče poročiš z javno izpostavljenim Slovencem, imaš veliko priložnost, da ti lastništvo pade z neba. Oziroma od notarja. Mnogi slovenski gospodarstveniki, politiki in poslovneži, prepisujejo svoje premoženje na žene. Žene so edine lastnice nepremičnin, podjetij, avtomobilov, posesti, vikendov na hrvaški obali, verjetno pa tudi bančnih računov kje ob ekvatorju. Pred leti je direktor Ljubljanskih lekarn Marko Jaklič prepisal vse nepremičnine na ženo, Matjaž Han je podaril ženi polovico podjetja, Bavčar je na ženo prepisal hišo v Murglah, lep del pivovarne Laško pa je dobila Šrotova žena, da doktorja davčnih utaj in novinarskih tožb sploh ne omenjamo ….

Analitični um se vpraša: »Čemu?«

Nekaj je na tej zastareli zakonodaji, ki ne dopušča pridobitne dejavnosti, nezdružljive s poslansko funkcijo, nekaj je na skrivanju bogastva sumljivega izvora, nekaj je na priljubljenem slovenskem hobiju, ki se mu pravi netransparentnost, večina pa je posledica stare dobre korupcije. In seveda posledica neizmerne ljubezni, ki jo slovenski možje gojimo do slovenskih žena.

Kajti tako je urezano na tem svetu in pri naši zakonodaji. Mož in žena sta pred bogom združena in pred matičarjem evidentirana, a pred zakonodajo, ki preverja lastniške odnose in tokove, sploh tiste sumljive – razdružena kot največja tujca.

Kajti, kot narekuje zdrava pamet … kaj se zgodi, ko vse te učiteljice, profesorice, referentke ali pa gospodinje postanejo lastnice podjetij, nepremičnin, vozil in računov? »I, nič … Vse ostane, kot je bilo!«

Seveda ob predpostavki, da je zakon trden in da ni razveze na obzorju; v primeru te pa se zadeve močno zapletejo in če citiramo drugega velikega pesnika, »lahko od tega tud' kakšen advokat živi!«

A na srečo so vsi prepisovalci premoženja trdni zakonski možje, živijo v trdnih zakonih in njihova življenja so po prepisu premoženja identična kot pred njim.

Obstaja pa problem; zunaj današnje zgodbe ostajata dve veliki kategoriji prebivalstva, ki ju tako prepisi premoženja na žene spravljajo v neenakopraven, če že ne neustaven položaj. Gre za tiste, ki nimajo premoženja, da bi ga prepisali, in gre za tiste, ki nimajo žena, da bi jim ga prepisali. Če vzamemo v obzir, da je med nami nekaj nesrečnikov, ki nimajo ne žen ne premoženja, potem vidimo, da so tisti z ženami in premoženjem, ki ga lahko prepišejo, resnično manjšina, da ne zapišemo elita.

Tako Branko Grims, da ohrani svojo poslansko integriteto – medtem ko on brklja po vodovodu blejske vile in se turisti nepričakovano pojavijo na pragu – izgovori temeljni stavek vseh prepisujočih slovenskih mož spremenjenih v hišnike: »Warte, ich muss meine Frau anrufen!«

Ker so gospa žena zaposleni, morajo nato turisti pred vilo čakati do štirih, Branko pa jim lahko, ker je to skladno s poslansko funkcijo, prinese kremšnite in jih kratkočasi z zabavnimi zgodbami o nakupu vile ter z zgodami in nezgodami slovenske osamosvojitve.

*Počakajte, prosim, da pokličem svojo gospo