Toplogredni plini, ki jih v ozračje spušča človeštvo, v veliki meri nastajajo tudi v cementarnah, jeklarnah ali denimo sežigalnicah odpadkov, torej industrijah, ki jih človeštvo ne more na hitro opustiti. Rešitev se kaže v zajemanju ogljika, ki bi ga potem shranili globoko pod zemljo v naravne rezervoarje. Kako? Tokrat se od zajemanja premikamo k naslednji stopnji procesa, shranjevanju ogljika nekaj tisoč metrov pod zemeljskim površjem. Pot nas vodi na zahod Norveške, v tamkajšnje izpraznjene naravne naftne rezervoarje.

"V naftni industriji se podjetja vedno bolj osredotočajo na plin, hkrati širijo portfolio z vetrnicami in sončno energijo. Uvajajo pa tudi procese zajema in shranjevanja ogljika, ki ga injecirajo nazaj v rezervoarje." - Eva Avbelj, inženirka v naftnem podjetju v Stavangerju

"Namen je predvsem prikazati, da je zajemanje in shranjevanje ogljika izvedljivo, hkrati pa nam velikost rezervoarjev omogoča, da povabimo druge evropske onesnaževalce k izkoriščenju shranjevalne možnosti." - Roy Vardheim, direktor norveškega državnega podjetja Gassnova

"Predpogoj za shranjevanje ogljika je, da gre za zaprto geološko strukturo. To preverjamo s seizmičnimi metodami in vrtinami. Začetno stanje moramo dobro poznati, da lahko med vtiskanjem CO2 sledimo, če prihaja do deformacij." - dr. Miloš Markič, Geološki zavod Slovenije

"Postopki shranjevanja oglika temeljijo na tem, da se ogljik globoko pod zemljo pretvori, mineralizira, lahko bi rekli, da okameni. Gre za dolg proces, ki traja desetletja in stoletja." - dr. Blaž Likozar, Kemijski inštitut

Prvi del serije najdete tukaj, tretjega pa tukaj.